Na lepo sončno poletno jutro, 16.7., smo se pod srečno številko trinajstih nadobudnih geologov, lačnih znanja (in žejnih piva), ter enim vedoželjnim geografom, ki je uvidel luč resnice in se odločil spoznati geologijo od bližje, odpravili na hribovito Gorenjsko. Odrinili smo iz Tacna okoli osmih in čez dobro uro vožnje smo prispeli do našega 600 m visokega izhodišča – Starih Fužin. Sonce je že prav prijetno žgalo, tako da so se tisti najbolj občutljivi morali že dobro namazati s sončno kremo (čeprav zvečer istega dne zares ni manjkalo pordelih obrazov). S še spočitimi nogami, nahrbtniki, polnimi dobrot, smo pridno tacali za našo vodnico, Katarino Kadivec, ki nas je tudi naslednje dni uspešno vodila po visokogorju. Nekoliko strma pot nas je peljala mimo Kosijevega doma na Vogarju, ki se nahaja na 1054 m nadmorske višine, kjer smo si imeli priložnost ogledati Bohinjsko jezero iz ptičje perspektive in narediti nekaj fotografij na klopci. Po krajšem premoru pri domu smo se okrepčani odpravili naprej proti Koči na planini pri Jezeru, kjer smo tudi spali prvo noč. Do koče smo prispeli v popoldanskih urah, ko se je iz koče že valil vonj po okusni domači hrani – ričet, jota, pasulj, kranjske klobase… Pa še kakšen sirov zavitek povrhu – ni boljšega po celem dnevu hoje! Ko smo se najedli, smo igrali »Kurčeve karte«, ki so nekatere tako navdušile, da smo jih igrali kljub mrzlemu vetru, ki je zapihal odzunaj. Na koncu smo ugotovili, da je na vsako zastavljeno vprašanje edini pravilni odgovor »Srbi«, saj je bil le ta odgovor vedno pospremljen z glasnim krohotom. »Srbi« so tako postali interna šala Geotabora 2018 in do zadnjega dne ni minil dan, ne da bi bila omenjena. Čeprav so nekateri poredki udeleženci letošnjega Geotabora bili zares nepotešljivo »žejni«, so se morali zadovoljiti le s pivom ob večerji, saj smo že okoli desetih zaspali. Še zobke si umijem in v odejo se zavijem… Nekaj takega. To je pač čar hribov – zvečer tudi tisti najbolj nespečni zaspijo kot dojenčki.
Naslednje jutro smo vstali ob jutranjem svitu, da bi se pa karseda hitro zbudili, smo imeli še budnico. Ravno sredi opičjega skakanja in dretja v krogu je prišel prof. dr. Andrej Šmuc, ki se je spraševal, kaj točno smo pili prejšnjo noč, ali kaj drugega, vendar kmalu se je začel nekoliko bolj strokovni del našega pohajkovanja po Triglavskem narodnem parku. Najprej smo izvedeli, da jezero ob koči, v kateri smo prespali, počasi umira, saj nima stalnega dotoka sveže vode, v njem pa je ogromno alg in drugih organizmov, ki jezero počasi »zasipavajo«. K onesnaženosti jezera poleg bližine dobro obiskane koče prispeva tudi neposredna prisotnost pašnikov. Nato smo odrinili po prav prijetni poti proti Sedmerim jezerom. Na poti smo opazili številne vrtače, ki so nas spominjale na kraški svet, mnogo smo slišali tudi o prelomih, tektoniki, tik pred Prehodavci pa smo zagledali eno prav lepo inverzno gubo, ki je bila tega dne eden izmed mnogih dokazov, da nič okoli nas ne miruje. Nekoliko severneje od Koče pri Triglavskih jezerih smo naleteli na manganove gomolje v jurskem apnencu. Gre za nekaj metrov debel horizont apnenca, ki leži pod apnencem tipa »ammonitico rosso«. V Dolini triglavskih jezer apnenec te vrste leži na ti. dachsteinskem apnencu. »Ammonitico rosso« je dobil ime po svoji značilni rožnati barvi, v tem apnencu pa najdemo mnogo nedoločenih amonitov (najlepše smo jih videli ob planinski poti med Kočo pri Triglavskih jezerih in Prehodavci). Po urah hoje smo se ob prelepih primerih amonitov in globokih škarpah poslovili od profesorja Šmuca, ter odrinili proti Zasavski koči na Prehodavcih. Ob somraku so nas obiskali tudi trije kozorogi, se malo popasli pred bivakom, nato pa odhlačali proti Trenti. Največji entuziasti smo se zbudili sredi noči, da bi šli gledat zvezde. Čeprav smo se komaj segreli v posteljah, nas je popolna tema in vedro nebo premamilo. Kmalu smo zagledali Mlečno cesto v vsej svoji veličini, nato tudi Vego, poleti najsvetlejšo zvezdo, veliko ozvezdje Herkula, Škorpijona, Strelca, pa še kaj bi se dalo omeniti.
Tretji dan našega Geotabora nas je čakal vzpon na Teme, znano tudi kot Hribarice, ter dolg in naporen spust do vojašnice na Rudnem polju. Hribarice so s svojimi 2388 m nadmorske višine bile tudi najvišja točka našega tridnevnega pohodniškega podviga. Na poti smo se srečali s snegom, ki je spust naredil še bolj zabaven. Nekateri smo se preizkusili v smučanju z gojzarji, drugi pa v sankanju po zadnjici. Kakorkoli, smeha ni primanjkovalo. Po številnih kilometrih hoje smo dosegli Vodnikov dom na Velem polju, kjer so nas dočakale zelo prijazne krave. Tam smo se okrepčali s palačinkami, pogreli na toplem soncu, nato pa nadaljevali proti vojašnici. V poznih popoldanskih urah smo prispeli do Rudnega polja, kjer smo se najprej borili za vtičnice (le kaj bi en dan brez mobitela), potem pa pojedli in še malo kramljali na hodniku. Končno smo se lahko tudi stuširali, kar je po treh dneh hoje bilo več kot dobrodošlo. Osveženi, z utrujenimi mišicami ter sijočimi obrazi (in lepo zapečenimi vratovi) smo kmalu zaspali na zelooo škripajočih pogradih.
Od četrtega do zadnjega dne Geotabora 2018 smo se gibali bolj po nižinah, vendar program ni bil nič manj razgiban. Zjutraj smo se odšli kopat v majhno umetno jezero v Dolini reke Radovne, jezero Kreda, kjer smo se malo razvajali v naravnem wellnessu. Jezero je namreč dobilo ime po ogromni količini krede, ki so jo na tem mestu izkopavali do leta 1985. Hoteli smo preizkusiti blagodejen učinek krede na kožo, zato smo se z njo obilno namazali, tako da smo zgledali kot kakšno afriško ljudožersko pleme. Voda je bila ravno prav osvežujoča, odzunaj pa je bil pravi poletni dan. Po oddihu smo odšli v trgovino, da bi si priskrbeli že štiri dni goreče želeni alkohol. Vsaj enkrat je treba po geološko zažurat na geotaboru. Popoldan smo se odpravili proti CŠOD-ju Trilobit v Javorniškem Rovtu, do katerega vodi precej strma pot, tako da je bila vožnja do CŠOD-ja s polnimi avtomobili kar podvig. S kakšno morebiti skurjeno sklopko smo srečno prispeli do parkirišča, nato smo se udobno namestili po sobah, pomembno pa je bilo tudi dati hladit pijačo. Na vso srečo je bilo v bližini ledeno akumulacijsko jezero, tako da hladne vode ni primanjkovalo. Po večerji smo začeli pripravljati kres, sledil je pa tudi krst sedmerih novincev, ki smo bili prvič na geotaboru. Morali smo spesniti pesmico in jo zapeti pred komisijo. Po zelo uspešni krstni izvedbi pesmice je še vsak moral odgovoriti na nekaj vprašanj, spiti bodisi pivo, v primeru da je pravilno odgovoril, bodisi slanico, če se je zmotil, preskočiti geološki kladivi in kmalu smo bili vsi uradno krščeni. S pijačo v rokah smo se greli ob mogočnem kresu, ki smo ga pridno pripravili, Loboda pa je igral na kitaro. Kmalu smo ugotovili, da nam petje nekako ne gre, in smo se začeli dreti…
In tako je prišel že petek, peti dan našega geotabora. Upravnik CŠOD-ja Trilobit, Tomaž Petek, ki je po izobrazbi geolog, nas je dopoldan popeljal po geološki učni poti do bližnje Lepene. Najprej smo iskali rudistne školjke, potem pa smo naleteli še na fosilizirane liste palme iz eocena. Naš sprehod smo končali z iskanjem morskih lilij, ki se nam je kar posrečilo, saj smo našli kar nekaj izdankov, ki so bili polni krinoidov. Po nekoliko paleontološko obarvanem dopoldnevu smo se po nevihtnem popoldnevu in večerji odpravili v 50 minut hoje oddaljen zapuščen rudnik mangana iz 19. stoletja. Gre za apnence spodnje-triasne starosti, v katerih se nahajata mangan in nekaj železa, vendar so rudnik zaradi težke dostopnosti zaprli. Danes sta vidna še dva nekaj metrov dolga rova, v katerih se zaradi bakterij vse srebrno sveti.
V soboto smo imeli še nekoliko večjo smolo z vremenom, tako da smo bili kar dolgo notri, ker je zelo deževalo. Tako smo večer prebili v CŠOD-ju, igrali slavne »Kurčeve karte« in zopet ugotovili, da je na vse pravilen odgovor le »Srbi«.
Pa smo že pri zadnjem dnevu… Res je hitro minilo. Polni vtisov smo spakirali in se odpravili še proti vasi Koroška Bela nad Jesenicami, ki ji grozita dva velika plazova – Urbas in Čikla. Tam smo si pod vodstvom Lana Zupančiča, ki tam gori izdeluje diplomsko nalogo, ogledali vrtine, ki so jih naredili geologi, da bi preučili sestavo zemlje in ocenili nevarnost plazov, naredili še eno skupinsko fotografijo z majicami od letošnjega geotabora ter se počasi vrnili proti avtom. Zgodaj popoldan smo odrinili proti Ljubljani. Na poti smo se ustavili še v Radovljici na sladoledu, še zadnjič pokramljali in se smejali vsem dogodkom, ki so se nam pripetili čez teden. Tam smo si ogledali še geološki stolp, ki je bil nedavno narejen, nato pa smo se poslovili in se odpeljali domov.
Geotabor 2018 se vsekakor razlikuje od predhodnih geotaborov, saj smo letos prvič toliko hribolazili (in spili veliko manj piva), vendar mu je ravno to dalo še poseben čar, udeleženci pa smo se vrnili domov z eno bogato izkušnjo več. #Srbi
Poročilo napisala Mateja Macut
DRUŠTVO ŠTUDENTOV GEOLOGIJE 