GEOTABOR GORENJSKA 2018

This slideshow requires JavaScript.

Na lepo sončno poletno jutro, 16.7., smo se pod srečno številko trinajstih nadobudnih geologov, lačnih znanja (in žejnih piva), ter enim vedoželjnim geografom, ki je uvidel luč resnice in se odločil spoznati geologijo od bližje, odpravili na hribovito Gorenjsko. Odrinili smo iz Tacna okoli osmih in čez dobro uro vožnje smo prispeli do našega 600 m visokega izhodišča – Starih Fužin. Sonce je že prav prijetno žgalo, tako da so se tisti najbolj občutljivi morali že dobro namazati s sončno kremo (čeprav zvečer istega dne zares ni manjkalo pordelih obrazov). S še spočitimi nogami, nahrbtniki, polnimi dobrot, smo pridno tacali za našo vodnico, Katarino Kadivec, ki nas je tudi naslednje dni uspešno vodila po visokogorju. Nekoliko strma pot nas je peljala mimo Kosijevega doma na Vogarju, ki se nahaja na 1054 m nadmorske višine, kjer smo si imeli priložnost ogledati Bohinjsko jezero iz ptičje perspektive in narediti nekaj fotografij na klopci. Po krajšem premoru pri domu smo se okrepčani odpravili naprej proti Koči na planini pri Jezeru, kjer smo tudi spali prvo noč. Do koče smo prispeli v popoldanskih urah, ko se je iz koče že valil vonj po okusni domači hrani – ričet, jota, pasulj, kranjske klobase… Pa še kakšen sirov zavitek povrhu – ni boljšega po celem dnevu hoje! Ko smo se najedli, smo igrali »Kurčeve karte«, ki so nekatere tako navdušile, da smo jih igrali kljub mrzlemu vetru, ki je zapihal odzunaj. Na koncu smo ugotovili, da je na vsako zastavljeno vprašanje edini pravilni odgovor »Srbi«, saj je bil le ta odgovor vedno pospremljen z glasnim krohotom. »Srbi« so tako postali interna šala Geotabora 2018 in do zadnjega dne ni minil dan, ne da bi bila omenjena. Čeprav so nekateri poredki udeleženci letošnjega Geotabora bili zares nepotešljivo »žejni«, so se morali zadovoljiti le s pivom ob večerji, saj smo že okoli desetih zaspali. Še zobke si umijem in v odejo se zavijem… Nekaj takega. To je pač čar hribov – zvečer tudi tisti najbolj nespečni zaspijo kot dojenčki.

Naslednje jutro smo vstali ob jutranjem svitu, da bi se pa karseda hitro zbudili, smo imeli še budnico. Ravno sredi opičjega skakanja in dretja v krogu je prišel prof. dr. Andrej Šmuc, ki se je spraševal, kaj točno smo pili prejšnjo noč, ali kaj drugega, vendar kmalu se je začel nekoliko bolj strokovni del našega pohajkovanja po Triglavskem narodnem parku. Najprej smo izvedeli, da jezero ob koči, v kateri smo prespali, počasi umira, saj nima stalnega dotoka sveže vode, v njem pa je ogromno alg in drugih organizmov, ki jezero počasi »zasipavajo«. K onesnaženosti jezera poleg bližine dobro obiskane koče prispeva tudi neposredna prisotnost pašnikov. Nato smo odrinili po prav prijetni poti proti Sedmerim jezerom. Na poti smo opazili številne vrtače, ki so nas spominjale na kraški svet, mnogo smo slišali tudi o prelomih, tektoniki, tik pred Prehodavci pa smo zagledali eno prav lepo inverzno gubo, ki je bila tega dne eden izmed mnogih dokazov, da nič okoli nas ne miruje. Nekoliko severneje od Koče pri Triglavskih jezerih smo naleteli na manganove gomolje v jurskem apnencu. Gre za nekaj metrov debel horizont apnenca, ki leži pod apnencem tipa »ammonitico rosso«. V Dolini triglavskih jezer apnenec te vrste leži na ti. dachsteinskem apnencu. »Ammonitico rosso« je dobil ime po svoji značilni rožnati barvi, v tem apnencu pa najdemo mnogo nedoločenih amonitov (najlepše smo jih videli ob planinski poti med Kočo pri Triglavskih jezerih in Prehodavci). Po urah hoje smo se ob prelepih primerih amonitov in globokih škarpah poslovili od profesorja Šmuca, ter odrinili proti Zasavski koči na Prehodavcih. Ob somraku so nas obiskali tudi trije kozorogi, se malo popasli pred bivakom, nato pa odhlačali proti Trenti. Največji entuziasti smo se zbudili sredi noči, da bi šli gledat zvezde. Čeprav smo se komaj segreli v posteljah, nas je popolna tema in vedro nebo premamilo. Kmalu smo zagledali Mlečno cesto v vsej svoji veličini, nato tudi Vego, poleti najsvetlejšo zvezdo, veliko ozvezdje Herkula, Škorpijona, Strelca, pa še kaj bi se dalo omeniti.

Tretji dan našega Geotabora nas je čakal vzpon na Teme, znano tudi kot Hribarice, ter dolg in naporen spust do vojašnice na Rudnem polju. Hribarice so s svojimi 2388 m nadmorske višine bile tudi najvišja točka našega tridnevnega pohodniškega podviga. Na poti smo se srečali s snegom, ki je spust naredil še bolj zabaven. Nekateri smo se preizkusili v smučanju z gojzarji, drugi pa v sankanju po zadnjici. Kakorkoli, smeha ni primanjkovalo. Po številnih kilometrih hoje smo dosegli Vodnikov dom na Velem polju, kjer so nas dočakale zelo prijazne krave. Tam smo se okrepčali s palačinkami, pogreli na toplem soncu, nato pa nadaljevali proti vojašnici. V poznih popoldanskih urah smo prispeli do Rudnega polja, kjer smo se najprej borili za vtičnice (le kaj bi en dan brez mobitela), potem pa pojedli in še malo kramljali na hodniku. Končno smo se lahko tudi stuširali, kar je po treh dneh hoje bilo več kot dobrodošlo. Osveženi, z utrujenimi mišicami ter sijočimi obrazi (in lepo zapečenimi vratovi) smo kmalu zaspali na zelooo škripajočih pogradih.

Od četrtega do zadnjega dne Geotabora 2018 smo se gibali bolj po nižinah, vendar program ni bil nič manj razgiban. Zjutraj smo se odšli kopat v majhno umetno jezero v Dolini reke Radovne, jezero Kreda, kjer smo se malo razvajali v naravnem wellnessu. Jezero je namreč dobilo ime po ogromni količini krede, ki so jo na tem mestu izkopavali do leta 1985. Hoteli smo preizkusiti blagodejen učinek krede na kožo, zato smo se z njo obilno namazali, tako da smo zgledali kot kakšno afriško ljudožersko pleme. Voda je bila ravno prav osvežujoča, odzunaj pa je bil pravi poletni dan. Po oddihu smo odšli v trgovino, da bi si priskrbeli že štiri dni goreče želeni alkohol. Vsaj enkrat je treba po geološko zažurat na  geotaboru. Popoldan smo se odpravili proti CŠOD-ju Trilobit v Javorniškem Rovtu, do katerega vodi precej strma pot, tako da je bila vožnja do CŠOD-ja s polnimi avtomobili kar podvig. S kakšno morebiti skurjeno sklopko smo srečno prispeli do parkirišča, nato smo se udobno namestili po sobah, pomembno pa je bilo tudi dati hladit pijačo. Na vso srečo je bilo v bližini ledeno akumulacijsko jezero, tako da hladne vode ni primanjkovalo. Po večerji smo začeli pripravljati kres, sledil je pa tudi krst sedmerih novincev, ki smo bili prvič na geotaboru. Morali smo spesniti pesmico in jo zapeti pred komisijo. Po zelo uspešni krstni izvedbi pesmice je še vsak moral odgovoriti na nekaj vprašanj, spiti bodisi pivo, v primeru da je pravilno odgovoril, bodisi slanico, če se je zmotil, preskočiti geološki kladivi in kmalu smo bili vsi uradno krščeni. S pijačo v rokah smo se greli ob mogočnem kresu, ki smo ga pridno pripravili, Loboda pa je igral na kitaro. Kmalu smo ugotovili, da nam petje nekako ne gre, in smo se začeli dreti…

In tako je prišel že petek, peti dan našega geotabora. Upravnik CŠOD-ja Trilobit, Tomaž Petek, ki je po izobrazbi geolog, nas je dopoldan popeljal po geološki učni poti do bližnje Lepene. Najprej smo iskali rudistne školjke, potem pa smo naleteli še na fosilizirane liste palme iz eocena. Naš sprehod smo končali z iskanjem morskih lilij, ki se nam je kar posrečilo, saj smo našli kar nekaj izdankov, ki so bili polni krinoidov. Po nekoliko paleontološko obarvanem dopoldnevu smo se po nevihtnem popoldnevu in večerji odpravili v 50 minut hoje oddaljen zapuščen rudnik mangana iz 19. stoletja. Gre za apnence spodnje-triasne starosti, v katerih se nahajata mangan in nekaj železa, vendar so rudnik zaradi težke dostopnosti zaprli. Danes sta vidna še dva nekaj metrov dolga rova, v katerih se zaradi bakterij vse srebrno sveti.

V soboto smo imeli še nekoliko večjo smolo z vremenom, tako da smo bili kar dolgo notri, ker je zelo deževalo. Tako smo večer prebili v CŠOD-ju, igrali slavne »Kurčeve karte« in zopet ugotovili, da je na vse pravilen odgovor le »Srbi«.

Pa smo že pri zadnjem dnevu… Res je hitro minilo. Polni vtisov smo spakirali in se odpravili še proti vasi Koroška Bela nad Jesenicami, ki ji grozita dva velika plazova – Urbas in Čikla. Tam smo si pod vodstvom Lana Zupančiča, ki tam gori izdeluje diplomsko nalogo, ogledali vrtine, ki so jih naredili geologi, da bi preučili sestavo zemlje in ocenili nevarnost plazov, naredili še eno skupinsko fotografijo z majicami od letošnjega geotabora ter se počasi vrnili proti avtom. Zgodaj popoldan smo odrinili proti Ljubljani. Na poti smo se ustavili še v Radovljici na sladoledu, še zadnjič pokramljali in se smejali vsem dogodkom, ki so se nam pripetili čez teden. Tam smo si ogledali še geološki stolp, ki je bil nedavno narejen, nato pa smo se poslovili in se odpeljali domov.

Geotabor 2018 se vsekakor razlikuje od predhodnih geotaborov, saj smo letos prvič toliko hribolazili (in spili veliko manj piva), vendar mu je ravno to dalo še poseben čar, udeleženci pa smo se vrnili domov z eno bogato izkušnjo več. #Srbi

 

Poročilo napisala Mateja Macut

 

 

 

 

 

Advertisements

9. Geogeotabor – Rakov Škocjan 2018

Dan 1.
Zjutraj smo se navsezgodaj po zapletenih logističnih procedurah nalaganja premajhnih
avtomobilov s preveč tovora (ljudje+prtljaga) odpeljali v smeri jugo-zahoda.
V Rakek smo prispeli še pravočasno, da smo si lahko privoščili hitro kavico in se nato
odpravili do table s turističnim zemljevidom Cerkniškega polja, kjer nas je pričakal upokojeni profesor geologije dr. France Šušteršič.

dav

Profesor Šušteršič razlaga naravo Cerkniškega polja

Ta nas je še v zavetju jutranjih meglic odpeljal naprej po Cerkniškem polju, kjer smo si pogledali Idirijski prelomni sistem ter splošno geologijo območja. Meglice so se dokaj hitro razjasnile in čakal nas je prijeten dan vožnje (cca. 150 km) po makedamskih cestah (asfalt je v tistih predelih tako pogost kot diamanti). Ogledali smo si še kamnolom v Planini, Planinsko jamo, Rakov Škocjan + opuščene bunkerje, nekaj požiralnikov, bele rožence (ki sploh niso bili beli :/), Loško polje ter njemu pripadajoče jame.

Dan smo zaključili z večerjo v bližnji restavraciji, hitrim obiskom pekarne takoj za tem ter veseljaškim rajanjem v lovskem domu zraven sveže ustreljenega medveda.
Dan 2.
Zjutraj smo se prebudili ob vonju sveže kuhane kave, kruha, salam, marmelad… Po kasnejšem razporejanju v kopalnicah smo se nato naložili v avtomobile ter se odpeljali nekaj kilometrov po makedamski poti do hotela Rakov Škocjan. Tam nas je pričakal geograf in profesor dr. Uroš Stepišnik, ki nam je nato prikazal (v smislu turističnega ogleda) lepote Rakovega Škocjana.

Obiskali smo nekaj jam, izravnav in podobnih stvari . Nekateri so se celo na hitro skopali v prijetno ledeno mrzlih vodah potoka ter se na koncu izmučeni odpravili v dolino. Regenerirali smo se ob prijetnem ambientu Cerkniškega jezera in dobro zasluženega piva.

Kasneje je sledila vožnja čez Cerknico z odprtimi okni ter glasnim radiom, ki je prepeval Odpelji me vsem prebivalcem te žepne izdaje mesta. Sledila je večerja ter zahteven vzpon (za avte) do lovskega doma. Noč smo preživeli podobno kot prejšnjo, vendar
brez sveže ustreljenega medveda.

Dan 3.
Zadnji dan je potekal v čistilnem duhu. Zjutraj smo temeljito nahranili svoje trebuščke ter nato pospravili lovski dom in vrnili ključe.
Vožnja se je nato nadaljevala proti smeri morja, končala pa na petrolovem bencinskem
servisu v Postojni. Tamkaj smo pričakali geologa ter upokojenega zaposlenega na inštitutu za krasoslovje dr. Andrej Mihevc.

Z njim smo si ogledali vse od Postojne, Predjamskega gradu do vzhodnih vzpetin Nanosa. Vožnja je bila terensko zelo razgibana vendar vsekakor zabavna. Ogledali smo si nekaj trenutnih jam in eno paleojamo (praktično položna grapa).

DSC_0166-27

Odprava Geogeotabor 2018

Dan smo zaključili z vožnjo v mukotrpni koloni do Ljubljane in nato na skupni večerji.
Domov smo se odpravili polni novega znanja in nepozabnih prijateljstev.

EKSKURZIJA ZA BRUCE 2017

Prejšno soboto smo se z z novopečenimi bruci potepali po našem Kraškem robu. Ogledali smo si mnogo različnih geoloških zanimivosti, ki jih ponuja ta geomorfološka stopnja, a več naj opišejo kar slike same.

Zahvalil bi se Matiju Križnarju za odlično prezentacijo fosilov v kamnolomu Črni kal in g. Pavlu Jamniku za predstavitev arheoloških najdišč v kamnolomu. Hvala!

Vseh skupaj nas je bilo 19 na zelo lep sončen, a kar vatroven dan 🙂

Seveda smo se na koncu odpravili še v lokalno gostilno na golaž z njoki in kozarček dobrega 😉

Se vidimo na Zimski geoavanturi!!

 

This slideshow requires JavaScript.

Geotabor Idrija 2017

 

DSC_0645-168

Udeleženci ok koncu tabora. Na levi najboljša skrbnica in kuhar daleč naokoli…

 

SPLOŠNA STATISTIKA:

 

Število udeležencev:

je skozi tabor variiralo. V ponedeljek nas je bilo 16 od tega 13 študentov geologije Univerze v Ljubljani, 1 mladi raziskovalec, 2 študenta tujih fakultet in sicer iz Nemčije in Hrvaške!

Cilji tabora:

  1. Dobro vzdušje: je bilo popolnoma in odlično doseženo.
  2. Postavitev geološkega stolpca: je bil postavljen in še stoji (v planu je dodati še opisno tablo).
  3. Pridobitev novega znanja: je bilo pridobljeno.

Količina zaužitega alkohola:

Številka je neznana, vendar vsekakor zapisana v hektolitrih.

Število nesreč:

V celotnem trajanju tabora sta se dogodili dve nesreči, ena resna in ena smešna. Nihče od ostalih udeležencev ni bil huje poškodovan.

Ocena prenočišča:

11/10

Ocena prehrane:

11/10

 

PREGLED DOGAJANJA:

Ponedeljek, 17.7.2017

Zjutraj smo se iz različnih koncev Slovenije in Ljubljane odpravili na zahod (za nekatere vzhod) med strmine in ozke ceste vse do slovitega kraja po imenu Idrija. Ko smo prispeli popolnoma vsi (nekateri so v Idriji že slabo uro kofetkali) smo se podali proti severu, po cesti na kateri je mrgolelo cestnih zapor, vse do kraja imenovanega Dolenja Trebuša. Tamkaj nam je naš rezidualni mladi raziskovalec Martin Gaberšek razložil okvirno geološko sestavo okoliša v katerem smo se nahajali ter se podali v bližnji gozdiček iskati primerke, ki so dobili svoje mesto v geološkem stolpcu.

DSC_0006-2

Martin Gaberšek o okolnji geologiji Trebuš

Na tem prvem terenskem pohodu se je pripetila tudi prva uradna nesreča tabora. In sicer je eden izmed udeležencev našel izredno lep primerek fosila v večji skali. V želji, da bi malce težje dostopni fosil spravili iz svojega mesta v skali se je eno izmed kladiv uporabilo kot dleto, drugo pa kot kladivo. Pri udarjanju kladiva ob kladivo se je delček enega izmed njih odkrušil ter pristal v Markovi podlahti. Krvavečo rano se je hitro obvezalo in tujek odstranilo.

Po uspešno zaključeni odpravi v Dolenjo Trebušo in njeno okolico smo se odpravili nazaj do Idrije. Tam smo v bližnji trgovini našli vse potrebno za preživetje naše prve noči. Nato smo se napotili v hribe vse do Hleviške planine. Tam nas je sprejela prijazna gospodarica in izvrstni kuhar, ki sta nam po hitrem oddihu postregla obilno in odlično večerjo. Preostanek noči je potekal mirno in brez večjih posebnosti, kot se za študente geologije spodobi.

Torek, 18.7.2017

Zbudili smo se precej zgodaj, kar je hitro popravil dober zajtrk. Po jutranji toaleti smo se odpeljali v dolino vse do (danes zaprtega) rudnika živega srebra. Tamkaj smo se srečali z bivšim profesorjem, geologom v rudniku živega srebra Idrija, sodelavcem geološkega zavoda… (beri: živo legendo) dr. Jožetom Čarjem. Ta nam je nato razložil najprej celotno geologijo območja ter še nato geologijo rudišča živega srebra. Vsa predstavitev je bila nazorna in zanimiva, začinjena s koščki lastnih izkušenj. Delček celotne geologije smo si nato šli v živo pogledati skozi rudnik. Najbolj je v spominu ostala inverzna lega. Najprej so nas opremili s čeladami in svetilkami nato pa smo morali podpisati izjavo, da smo sami odgovorni za svojo dobrobit v rudniku.

DSC_0179-57

dr. Jože Čar o nastanku rudišča Idrija

 

Najprej smo potovali po turističnem delu, kjer smo si poleg izdankov pogledali še zgodovino izkopavanja rude. Po tem je sledil spust po jašku navpično navzdol, kjer nam je postalo jasno zakaj je bilo potrebno podpisati tiste izjave. Spustili smo se do globine 120 m in sicer do 3. obzorja. Sam rudnik jih je drugače imel kar 17. Geoloških kladiv nam ni bilo dovoljeno jemati s sabo, kajti v primeru, da bi jih lahko vzeli s sabo bi najverjetneje odprli nov rov. Zanimivih stvari, ki bi se jih dalo odkopati v rudniku ni manjkalo. Najverjetneje najbolj zaželena pa je bila rdečkasta cinabaritna ruda. Na površje smo se vrnili z dvigalom ter se nato odpravili na okrepčilo v bližnji lokal. Po napornem dopoldnevu smo si privoščili popoldne za kopanje in počitek. V takšnem duhu je minila tudi noč.

Sreda, 19.7.2017

Zbujanje v sredo je bilo prav tako zgodnje. Po obilnem zajtrku in prevzetju malice za na pot smo se odpravili v mesto, kjer smo se ponovno srečali z dr. Čarjem. Ta nas je ta dan popeljal po bližnjih hribih, kjer smo lahko nabrali primerke za v geološki stolpec.

Pogledali smo si tudi redek primer dvojnega tektonskega okna. V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili v Idrijo. Tam smo se okrepčali v bližnjem lokalu ter počasi vrnili na Hleviško planino. Tamkaj smo bili deležni odlične večerje. Preostanek noči pa je potekal v podobnem duhu kot noči doslej.

Četrtek, 20.7.2017

Četrtek je bil dan za počitek in grajenje geološkega stolpca. Nabrane primerke iz prejšnjih dni je bilo potrebno razbiti na manjše kosce, zmešati betonsko mešanico ter nato vse skupaj počasi graditi. Kosili smo tokrat na koči in sicer nam je kuhar pripravil odlične čevapčiče z vso potrebno prilogo. Popoldne je nekaj udeležencev šlo iskati primerke tufa po naročilu profesor Čarja, druga pa je nadaljevala z gradnjo stolpca. Po odlični večerji smo se v duhu prejšnjih noči zabavali v dobri družbi.

Petek, 21.7.2017

V petek zjutraj smo se v Idriji srečali z Jožetom Janežem, direktorjem podjetja Geologija Idrija d.o.o.. V njegovem vodstvu smo si pogledali gradbeno jamo, kjer bo čez nekaj časa stal supermarket. Razložil nam je potrebne inženirske posege ter stabilnost območja Idrije. Po krajšem sprehodu skozi mesto nam je pokazal več razpok, ki so priča precejšnjim premikom.

Nato smo se skupaj odpeljali do domnevno najglobljega jezera v Sloveniji: divjega jezera. V njegovi okolici smo si še pogledali nekaj hidrološko zanimivih točk. Zadnja izmed njih je bila v bližini kopališča bučke, kjer smo se nato ohladili.

DSC_0635-165

Treba se je dobro ohladiti…

Po počitku ob vodi smo se vrnili na planino, kjer nas je pričakala prijetna večerja.

 

Sobota, 22.7.2017

Vstali smo zgodaj ter se po odličnem zajtrku odpravili na pohod. Pot nas je vodila vse do oddaljenih sotesk Idrijce, kjer smo si ogledali plazovito območje. Nekateri smo se povzpeli na strma pobočja ter tvegali življenja v imenu znanosti.

Po počitku in malici smo se nato sprehodili do primernega kopališča, kjer smo se ohladili in preživeli večino dneva. Po vrnitvi na planino so se nekateri lotili nadaljnje gradnje ter zaključili s stolpcem. Dan smo zaključili z idrijskimi žlikrofi in pečenko (tradicionalno knapovsko večerjo).

 

Nedelja, 23.7.2017

Na naš zadnji dan smo se dodobra na zajtrkovali ter se odpravili na ogled Idrijskih klavž. To so bile nekakšne rečne zapornice, s pomočjo katerih so transportirali sveže posekan les v dolino.DSC_0646-169

Kasneje smo se še zadnjič osvežili v Idrijci ter se nato odpravili proti Ljubljani in drugih koncih Slovenije. Stolpec še danes stoji!DSC_0645-168

 

 

Zahvaljujemo se našim sponzorjem in podpori:

  • Geopark Idrija d.o.o.,
  • Študentska organizacija Ljubljana,
  • Študentski svet NTF.

 

Zahvala gre tudi dr. Jožetu čarju za vodenje dveh terenskih dni, g. Jožetu janežu za teresnki dan po Idriji, Martinu Gaberšku za vodenje po dolini Trebuše, Mojci Gorjup Kavčič pri izdelavi geološkega stolpca in predlogih za postavitev ter članom Planinskega društva Idrija.

Hvala!

 

Poročilo je zapisal Jan Vodušek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

8. Geo-Geo tabor – Elerji 2017

V petek, 17. marca, smo se študenti geologije in geografije zbrali na že tradicionalnem Geo–Geo taboru. Zgodaj zjutraj smo geološko oko uprli v stene izjemnega Lipiškega kamnoloma. Globoka brezna, mogočne dvorane in težka mehanizacija. Plasti so precej razpokane, kar dokazuje pestro tektonsko dogajanje. Gre za debeloplastnati in masivni apnenec Lipiške formacije, ki vsebuje rudistne biostrome in se izkorišča v tehnične namene, za stebre, tlakovce in podobno.

 

DSC_0343-10

Skupinska fotografija, žal še brez zamudnikov.

Ob 12. uri smo prišli še prvi zamudniki in se z obilico dobre volje ter pričakovanj odpeljali na območje kraškega roba, nad vasjo Sočerga, kjer se nahajajo čudoviti spodmoli. Ogled spodmolov v slovenski Istri je vodila Leni Ozis, geografinja iz Filozofske fakultete, ki veliko sodeluje tudi z geologi. Na mestu spodmolov smo zagledali poseben tip kapnikov – lehnjakaste kapnike. Njihov nastanek je vezan na mikroklimatske pogoje, drugačne od tistih v jamah, na njihovo odlaganje pa vplivajo organizmi, ki preraščajo stene spodmolov. Prisotnost lehnjakov nakazuje na to, da morfološko spodmoli predstavljajo polodprti prostor, tudi v predhodnih fazah njihovega razvoja in da tvorbe niso nastale v nekdanjih jamskih prostorih.

Po ogledu spodmolov, znanih pod imenom Orlovo gnezdo, lepih narivnih struktur ter odlično ohranjenih fosilnih foraminifer v alveolinsko–numulitnem apnencu (t. i. ANA), smo se odpravili nazaj do naših “jeklenih konjičkov”, kjer so se nam pridružili še zadnji zamudniki. Malo smo se okrepčali, poklepetali in z Vodnikovo glasbo odpravili proti kraju Elerji, kjer nas je čakalo naše prenočišče.

Naslednji dan smo si z biologi z Univerze na Primorskem ogledali biodiverziteto Kraškega roba. Pokazali so nam nekaj rastlin in razložili njihovo ekologijo. Poudarili so tudi vpliv matične podlage na rastlinje. Po nekoliko daljšem sprehodu smo prišli v obljubljeno zavetrje, kjer pa je zaradi drugačne smeri vetra še vedno pihalo. To nas ni preveč motilo, saj smo nekateri občudovali lepote potencialno zelo dobre lokacije za plezališče, drugi pa so se zagrizli v svoje sendviče. Ko smo pomalicali, smo se odpravili naprej na vrh Rakitovca, kjer so se nekateri sankali po morfologiji dinarskega narivnega sistema. Osnove strukturne zgradbe le tega nam je “fino” razložila Galena.

V drugem delu dneva smo si šli ogledat pokopališče školjk v Ankaranu, v bližini Luke Koper. Po nekaj zgrešenih ovinkih, brez tega ne gre, smo le našli zastavljeno lokacijo. Školjke in polži so ležali drug ob drugem in . . . otroci so se pognali v “peskovnik”, kjer smo nabrali lepe primere školjk in polžev ter se poskušali spomniti kako se jim reče po latinsko (beri: “to je ta, čaaaki Murex, ja muuurex”). No, ugotovili smo, da se naše znanje latinskih imen morskih mehkužcev hitro konča. Strokovnjaki so na tem prizorišču našli več kot 230 vrst mehkužcev. Po končanem ogledu so se nekateri odpravili v trgovino, po “gorivo” za večer in naslednji dan, drugi pa smo se odpeljali v našo začasno rezidenco. Sledila je večerja, kasneje pa še druženje na tematiko kraškega večera s pršutom in vincem lokalnega vinogradnika.

Zadnji dan, v nedeljo, je zanimivo ekskurzijo po obali vodil profesor iz oddelka za geologijo, prof. dr. Marko Vrabec. Začeli smo na območju Strunjana, ter nadaljevali pot mimo zaliva Sv. Križa (Mesečev zaliv), kjer smo pomalcali ter pot zaključili v Izoli. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali.

Kamnine, ki gradijo klife so nastale v srednjem eocenu (pred 40 milijoni let) z materialom, ki so ga prinašali turbiditni plazovi. Plast peščenjaka ter nad njim plast drobnozrnatega laporovca, skupaj predstavljata en turbiditni dogodek. Teh dogodkov je bilo tekom geološke zgodovine veliko. Prinesen material se je nalagal drug na drugega, zato smo dobili zaporedje kamnin, ki mu pravimo fliš. V spodnjih delih plasti peščenjaka smo opazovali tudi sledi lazenja (ihnofosile) in tokovne odlitke.

Manjkalo ni tudi tektonsko poškodovanih kamnin, normalnih prelomov, narivov, gub, sistematičnih razpok, domnevnih narivnih dupleksov, lepo vidnih tektonske drs, kalcitnih stopničk in še kaj bi se našlo. Obhod ob obali nam je dal predvsem širši vpogled v celotno strukturo tega ozemlja.

DSC_2108

Skupinski selfie na poti do obale. 🙂

Po končani ekskurziji smo se odpravili na kavo ter uradno zaključili Geo-Geo tabor, nato pa se s praznimi želodci odpravili v restavracijo, kjer smo se najdli dobre hrane in nato zadovoljni in z lepimi spomini odpeljali proti Ljubljani.

Lep geološki pozdrav,

Lučka Slapnik

Geotabor 2015 – Breginj

13.-19. julij 2015 – V Breginju, širši okolici in Dolomitih (Italija) se je odvil tradicionalni enotedenski geotabor, že 19. zapovrstjo. Tokrat se je tabora udeležilo 17 študentov iz vseh letnikov geologije, od katerih je bil slabše zastopan prvi letnik. Ekskurzije in vsakodnevne dejavnosti so bile obarvane tako geološko kot tudi bolj za sprostitev, skratka ravnotežje med strokovnimi ekskurzijami in ostalimi dejavnostmi je bilo po mojem mnenju ravno pravo. Bistvo takih srečanj je še vedno druženje z ostalimi študenti geologije, seveda pa ne gre brez nekaj geološke vsebine in žlahtne kapljice ob večerih.

Prvi dan (13. julij) je potekal v Planici, ob poti v Tamar, ki se začne ob vznožju t.i. planiške velikanke, kjer je bila prvič presežena magična meja 200 m v smučarskih poletih. Tokrat nas je 17 študentov geologije na tem mestu otvorilo že 19. Geotabor. Seveda brez zamud ni šlo zaradi usklajevanja prevozov in podobnih dejavnosti, zato smo na teren krenili v bolj dopoldanskih kot jutranjih urah. Teren je vodil Andrej Novak, še aktivni študent geologije na magistrskem študiju. Pobliže smo si pogledali recentne (geološko gledano) pobočne nanose in aluvialne vršaje, ki se razprostirajo ob vznožjih in so nastali kot posledica peščeno prodnatih drobirskih tokov ob nenadnih dogodkih (npr. potresih, močnejših deževjih) ter eroziji. Le ta je pogojevala prenos transporta tudi s padanjem in kotaljenjem. Ob omenjenih procesih nanešen sediment je nevezan, slabo sortiran in dokaj kaotično odložen, vendar se ob natančnejšem pregledu opazi tudi teksture, ki kažejo na bolj urejeno odlaganje v manjših koritih, nastalih zaradi vodnega toka po pobočju. Ta korita je nato zasul ponoven drobirski tok, kar je privedlo do nastanka paleoprsti, ki smo jo na terenu tudi opazili. Dober posredni dokaz za še vedno aktivno premikanje pobočnega sedimenta so ukrivljena debla dreves. Dolina pod Poncami je zaradi ledeniškega značaja zaznamovana tudi z močno poraščenimi morenami, ki pa smo jih prečkali ob odhodu nazaj proti avtomobilom. S tem je bil terenski del dneva zaključen, zato smo krenili proti dokaj skrajni zahodni točki Slovenije, Breginju. Tam nas je v bivši, nekoliko prenovljeni vojaški postojanki (karavli) pri Mostu na Nadiži, nedaleč od italijanske meje, nadvse gostoljubno in s pomočjo svoje družine sprejel Žare, vsestranski gorski vodnik, tekač, naš kuhar za cel teden in še marsikaj.

Drugi dan je bila potrebna nekoliko boljša fizična in, za tiste s strahom pred višino, tudi psihična pripravljenost, saj smo zgodaj zjutraj, s parkirišča na nadmorski višini približno 1000 m, krenili proti Krnu (2244 m.n.v.). Tako je bilo pred nami nekaj več kot 1200 višinskih metrov, ki smo jih prečkali mimo planine Kašine, Maselnika, jezera v Lužnici, Praga in nato še po ravninskem in eni strani prepadnem grebenu Batognice, pred zadnjim vzponom proti Krnskem vrhu. Strokovnega spremstva za ta dan nismo imeli, vendar smo že na samem začetku ob poraščeni poti lahko opazovali izdanke, za Julijce značilnega, glavnega dolomita s paleokrasom in fragmenti megalodontidnih školjk, ki so navzgor po zaporedju postajale vedno številčnejše in bolje ohranjene. V daljavi smo lahko opazili tudi na prvi pogled verjetno nekoliko bolj lapornat rdeč apnenec, vendar si ga zaradi oddaljenosti in deloma otežene dostopnosti nismo ogledali ter našo pot nadaljevali po glavnem dolomitu, kjer smo dokaj kmalu naleteli na značilne primere neptunskih dajkov – razpok, nastalih v ekstenzijskih razmerah, ki jih je kasneje zapolnil morski sediment. Seveda nismo mogli niti mimo stromatolitov z značilno fenestralno poroznostjo. Zgornji del poti smo preživeli v družbi ovac ter številnih vojnih ostankov iz prve svetovne vojne. Po dokaj dolgotrajni in razmeroma naporni hoji nas je na vrhu Krna vse pričakal veličasten razgled na Krnsko jezero in ostale obdajajoče vrhove. Vrnili smo se po nekoliko daljši, čeprav manj zahtevni poti, ki se ključasto spusti nazaj proti parkirišču. Po napornem dnevu je večer minil ob ognjišču, super družbi ter takšnih in drugačnih zvarkih.

Tretji dan je bil zaznamovan z dolgo in naporno avtobusno vožnjo v Dolomite, natančneje na Prelaz (ital. Passo di Giau), ki je najstrmejši del kolesarskega maratona čez Dolomite in se nahaja nad znanim smučarskim letoviščem Cortina d’Ampezzo. Z dirkaško razpoloženim voznikom manjšega avtobusa smo bili dokaj hitro pod vrhom, vendar s pregretim vozilom in uhajajočo hladilno tekočino. Ustavili smo se na približno 2100 m.n.v., kjer sta nas pričakala profesor Piero di Gianolla in podoktorski študent Marcello Caggiati (Univerza v Ferrari), s katerima smo naredili kratek geološki uvod in šli naprej na teren. Na terenu smo ob nekoliko polomljeni, pa vendarle, za italijanske razmere, nadpovprečni angleški izgovorjavi, izvedeli veliko o geološki zgodovini, stratigrafiji območja. Ogled smo začeli v ladinijskih dolomitih, ki so ob napredujoči subsidenci nastajali na topografsko dvignjenih delih (platformah), v okolju podobnem današnjim tropskim oceanom. Take razmere so favorizirale nastanek kolonij različnih grebenotvornih organizmov, kot so kalcitne alge in spongije, ki so morale s povečano karbonatno produkcijo slediti dvigovanju morske gladine (“sileverajz”). Korale so v teh grebenih skoraj odsotne, saj so množično izumrle na meji perm-trias. Del, ki smo si ga ogledali, je bil ravno na prehodu platforme v globlji bazen, zato smo opazovali tudi klinoforme, ki nakazujejo na napredovanje platforme proti bazenu. Nekoliko naprej po zaporedju smo naleteli še na amonite, krinoide in obilico rodoidov, dokler niso naše poti prekinili vulkanoklastiti iz zgornjeladinijskega vulkanskega dogodka, ki je prekinil karbonatno sedimentacijo. Takoj za njimi smo se začeli vzpenjati po pobočju temnejših laporovcev in na 2360 metrih nadmorske višine ugledali dolomitni vrh Forcella Giau, zgornjeladinjske do karnijske starosti. To zaporedje nakazuje na ponovno vzpostavitev platformske karbonatne sedimentacije in s prisotnsotjo koral na drugačne tipe grebenov. No, pa dovolj o geologiji, M? Nazadnje smo na prekrasni razgledni točki s “Samovo” (samosprožilec) pomočjo naredili nekaj slik in se odpravili nazaj proti zbirališču, kjer nas je že čakal voznik s popravljenim avtobusom in pločevinkami piva, ki smo jih pred odhodom spravili na hladno. Od vodij terena smo se še poslovili z dostojno zahvalo in krenili novi večerji ter nočnim dogodivščinam naproti.

Čeprav je četrti dan minil brez geoloških ekskurzij, smo ga preživeli aktivno z igranjem košarke in odbojke ter osvežitvijo in glineno “terapijo” v bližnji Nadiži. Popoldne smo se odpravili na turistično kmetijo v Robidišče, kjer so nam postregli z domačim narezkom, jogurtom in kapljico slivovega žganja. Seveda lagodje ni trajalo dolgo, saj je bilo treba vse dobrine še odslužiti z delom na kmetiji. Tako smo preostanek dneva na tradicionalni način postavljali slamnato kopo, ograje za živino in pomagali v hlevu. Poleg tega danes niti kmetija ne more delovati brez interneta, zato smo lastniku pomagali urediti še to malenkost. Seveda naš trud ni ostal neopažen, saj smo si ob koncu obiska na kmetiji lahko privoščili še nekaj dodatnih kapljic žganja, s pomočjo katerih smo se spočiti in boljše volje odpravili nazaj v tabor.

Zagotovo najbolj vroč, a hkrati osvežilen teren smo izvedli peti dan s profesorjem Markom Vrabcem. Našo geološko pot po koritu reke Nadiže smo začeli pri mejnem prehodu Most na Nadiži, oddaljenem kakšnih 5 km od Breginja. Dokaj kmalu smo spoznali, da brez hoje in plavanja v reki ne bo šlo, saj je struga hitro postala ožja, voda pa globlja. Na dokaj dolgi poti smo zmočili nekaj sendvičev in v najglobljem tolmunu izgubili videokamero. Tudi skakanja v vodo ni manjkalo, seveda pa ne smemo pozabiti na geologijo. Nekoliko bolj uravnan in širši začetni del je bil zaznamovan z recentnimi prodnatimi in glinenimi nanosi. V nadaljevanju se je strmec povečal, reka pa je svojo strugo zarezala globoko v starejše (zgornjekredno) flišno zaporedje. Tako smo lahko vso pot opazovali spektakularne profile, ki so po najbolj očitni prvi interpretaciji struktur odražali dve fazi narivanja: starejše Dinarsko (SV-JZ) in mlajše Južnoalpsko (S-J). Močno nagubane plasti in prelomi so nakazovali na kompresijsko fazo, zaslediti pa je bilo tudi reverzno reaktivirane normalne prelome in učbeniške primere budinaža, ki je tipičen indikator ekstenzijskih razmer. Slednje so bile najverjetneje pogojene s predgorno izboklino subducirajoče plošče v konvergentnem režimu. Celodnevni teren smo zaključili pri Napoleonovem mostu.

Takoj naslednji dan, v soboto dopoldne, se nas je nekaj ponovno odpravilo na kraj izgubljene kamere, kjer smo jo s pomočjo dveh prijaznih domačinov našli v popolnoma delujočem stanju. Pozno popoldne smo odšli na nekoliko manj geološko osvežitev, in sicer soteskanje po potoku Sušec, ki ga je vodil naš kobariški kolega in izkušen kajakaš Urban Rejc. Po tem dogodku smo se nekateri poslovili, ostali pa so s taborom zaključili v nedeljo po dolgi in neprespani noči.

Menim, da je spodoben opis opažanj na terenu obvezen za vsakega geologa, vendar kot študent geofizike že malo izgubljam občutek za “pravo mero”, zato upam, da v prispevku nisem pretiraval z geološkimi opisi, saj se je na geotaboru dogajalo še marsikaj, kar nam je popestrilo teden in bo ostalo v spominu vsakega udeleženca. Meni bo letošnji geotabor nedvomno ostal v lepem spominu, tako z družabnega kot geološkega vidika, zato že nestrpno pričakujem naslednjega, ki zagotovo ne bo razočaral.

Društvo študentov geologije vas bo še dovolj zgodaj obvestilo o lokaciji in terminu, zato v naslednjem letu pozorno spremljajte obvestila in se udeležite že jubilejnega 20. Geotabora (2016), ki ga ne boste pozabili.

Gregor Rajh


Lastniki slik, brez podanih avtorjev, so člani DŠG: Simona Adrinek, Galena Jordanova in Anja Kocjančič.

Kostanjev piknik

Po dolgem mirovanju je spletna stran Društva študentov geologije ponovno z vami s prvo objavo o najaktualnejšem dogodku.

V sredo, 21. oktobra 2015, je Društvo študentov geologije organiziralo že tradicionalni kostanjev piknik, ki je potekal na parkirišču, pred prostori Oddelka za geologijo. Dogodka se je udeležilo okoli 50 aktivnih in nekdanjih študentov geologije, od katerih so bili v lepem številu prisotni tudi prvi letniki. Kostanja seveda ni manjkalo, prav tako ne dobre družbe. Nekaj začetnih težav z improviziranim žarom smo kmalu odpravili in z novimi zalogami kurjave nadaljevali s peko do 22. ure, po kateri se je dogajanje preselilo v bar Pod skalco in se v zabavnejšem delu večera nadaljevalo še do poznih nočnih ur.

Taki dogodki so edinstvena priložnost za medgeneracijsko povezovanje in medsebojno spoznavanje študentov ter hkrati sprostitev v uvodnem delu študijskega leta. Še v letošnjem letu lahko že pričakujete nove dogodke, o katerih boste obveščeni preko te spletne strani in Facebook strani Društva študentov geologije. Seveda bodo ustrezna obvestila o dogodkih izobešena tudi po fakulteti. Do takrat pa čim več prisotnosti na predavanjih in uspešno opravljenih morebitnih kolokvijev.

Gregor Rajh


V spodnjem desnem kotu se lahko prijavite tudi na obveščanje o aktualnih objavah preko e-pošte.