Geotabor Idrija 2017

 

DSC_0645-168

Udeleženci ok koncu tabora. Na levi najboljša skrbnica in kuhar daleč naokoli…

 

SPLOŠNA STATISTIKA:

 

Število udeležencev:

je skozi tabor variiralo. V ponedeljek nas je bilo 16 od tega 13 študentov geologije Univerze v Ljubljani, 1 mladi raziskovalec, 2 študenta tujih fakultet in sicer iz Nemčije in Hrvaške!

Cilji tabora:

  1. Dobro vzdušje: je bilo popolnoma in odlično doseženo.
  2. Postavitev geološkega stolpca: je bil postavljen in še stoji (v planu je dodati še opisno tablo).
  3. Pridobitev novega znanja: je bilo pridobljeno.

Količina zaužitega alkohola:

Številka je neznana, vendar vsekakor zapisana v hektolitrih.

Število nesreč:

V celotnem trajanju tabora sta se dogodili dve nesreči, ena resna in ena smešna. Nihče od ostalih udeležencev ni bil huje poškodovan.

Ocena prenočišča:

11/10

Ocena prehrane:

11/10

 

PREGLED DOGAJANJA:

Ponedeljek, 17.7.2017

Zjutraj smo se iz različnih koncev Slovenije in Ljubljane odpravili na zahod (za nekatere vzhod) med strmine in ozke ceste vse do slovitega kraja po imenu Idrija. Ko smo prispeli popolnoma vsi (nekateri so v Idriji že slabo uro kofetkali) smo se podali proti severu, po cesti na kateri je mrgolelo cestnih zapor, vse do kraja imenovanega Dolenja Trebuša. Tamkaj nam je naš rezidualni mladi raziskovalec Martin Gaberšek razložil okvirno geološko sestavo okoliša v katerem smo se nahajali ter se podali v bližnji gozdiček iskati primerke, ki so dobili svoje mesto v geološkem stolpcu.

DSC_0006-2

Martin Gaberšek o okolnji geologiji Trebuš

Na tem prvem terenskem pohodu se je pripetila tudi prva uradna nesreča tabora. In sicer je eden izmed udeležencev našel izredno lep primerek fosila v večji skali. V želji, da bi malce težje dostopni fosil spravili iz svojega mesta v skali se je eno izmed kladiv uporabilo kot dleto, drugo pa kot kladivo. Pri udarjanju kladiva ob kladivo se je delček enega izmed njih odkrušil ter pristal v Markovi podlahti. Krvavečo rano se je hitro obvezalo in tujek odstranilo.

Po uspešno zaključeni odpravi v Dolenjo Trebušo in njeno okolico smo se odpravili nazaj do Idrije. Tam smo v bližnji trgovini našli vse potrebno za preživetje naše prve noči. Nato smo se napotili v hribe vse do Hleviške planine. Tam nas je sprejela prijazna gospodarica in izvrstni kuhar, ki sta nam po hitrem oddihu postregla obilno in odlično večerjo. Preostanek noči je potekal mirno in brez večjih posebnosti, kot se za študente geologije spodobi.

Torek, 18.7.2017

Zbudili smo se precej zgodaj, kar je hitro popravil dober zajtrk. Po jutranji toaleti smo se odpeljali v dolino vse do (danes zaprtega) rudnika živega srebra. Tamkaj smo se srečali z bivšim profesorjem, geologom v rudniku živega srebra Idrija, sodelavcem geološkega zavoda… (beri: živo legendo) dr. Jožetom Čarjem. Ta nam je nato razložil najprej celotno geologijo območja ter še nato geologijo rudišča živega srebra. Vsa predstavitev je bila nazorna in zanimiva, začinjena s koščki lastnih izkušenj. Delček celotne geologije smo si nato šli v živo pogledati skozi rudnik. Najbolj je v spominu ostala inverzna lega. Najprej so nas opremili s čeladami in svetilkami nato pa smo morali podpisati izjavo, da smo sami odgovorni za svojo dobrobit v rudniku.

DSC_0179-57

dr. Jože Čar o nastanku rudišča Idrija

 

Najprej smo potovali po turističnem delu, kjer smo si poleg izdankov pogledali še zgodovino izkopavanja rude. Po tem je sledil spust po jašku navpično navzdol, kjer nam je postalo jasno zakaj je bilo potrebno podpisati tiste izjave. Spustili smo se do globine 120 m in sicer do 3. obzorja. Sam rudnik jih je drugače imel kar 17. Geoloških kladiv nam ni bilo dovoljeno jemati s sabo, kajti v primeru, da bi jih lahko vzeli s sabo bi najverjetneje odprli nov rov. Zanimivih stvari, ki bi se jih dalo odkopati v rudniku ni manjkalo. Najverjetneje najbolj zaželena pa je bila rdečkasta cinabaritna ruda. Na površje smo se vrnili z dvigalom ter se nato odpravili na okrepčilo v bližnji lokal. Po napornem dopoldnevu smo si privoščili popoldne za kopanje in počitek. V takšnem duhu je minila tudi noč.

Sreda, 19.7.2017

Zbujanje v sredo je bilo prav tako zgodnje. Po obilnem zajtrku in prevzetju malice za na pot smo se odpravili v mesto, kjer smo se ponovno srečali z dr. Čarjem. Ta nas je ta dan popeljal po bližnjih hribih, kjer smo lahko nabrali primerke za v geološki stolpec.

Pogledali smo si tudi redek primer dvojnega tektonskega okna. V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili v Idrijo. Tam smo se okrepčali v bližnjem lokalu ter počasi vrnili na Hleviško planino. Tamkaj smo bili deležni odlične večerje. Preostanek noči pa je potekal v podobnem duhu kot noči doslej.

Četrtek, 20.7.2017

Četrtek je bil dan za počitek in grajenje geološkega stolpca. Nabrane primerke iz prejšnjih dni je bilo potrebno razbiti na manjše kosce, zmešati betonsko mešanico ter nato vse skupaj počasi graditi. Kosili smo tokrat na koči in sicer nam je kuhar pripravil odlične čevapčiče z vso potrebno prilogo. Popoldne je nekaj udeležencev šlo iskati primerke tufa po naročilu profesor Čarja, druga pa je nadaljevala z gradnjo stolpca. Po odlični večerji smo se v duhu prejšnjih noči zabavali v dobri družbi.

Petek, 21.7.2017

V petek zjutraj smo se v Idriji srečali z Jožetom Janežem, direktorjem podjetja Geologija Idrija d.o.o.. V njegovem vodstvu smo si pogledali gradbeno jamo, kjer bo čez nekaj časa stal supermarket. Razložil nam je potrebne inženirske posege ter stabilnost območja Idrije. Po krajšem sprehodu skozi mesto nam je pokazal več razpok, ki so priča precejšnjim premikom.

Nato smo se skupaj odpeljali do domnevno najglobljega jezera v Sloveniji: divjega jezera. V njegovi okolici smo si še pogledali nekaj hidrološko zanimivih točk. Zadnja izmed njih je bila v bližini kopališča bučke, kjer smo se nato ohladili.

DSC_0635-165

Treba se je dobro ohladiti…

Po počitku ob vodi smo se vrnili na planino, kjer nas je pričakala prijetna večerja.

 

Sobota, 22.7.2017

Vstali smo zgodaj ter se po odličnem zajtrku odpravili na pohod. Pot nas je vodila vse do oddaljenih sotesk Idrijce, kjer smo si ogledali plazovito območje. Nekateri smo se povzpeli na strma pobočja ter tvegali življenja v imenu znanosti.

Po počitku in malici smo se nato sprehodili do primernega kopališča, kjer smo se ohladili in preživeli večino dneva. Po vrnitvi na planino so se nekateri lotili nadaljnje gradnje ter zaključili s stolpcem. Dan smo zaključili z idrijskimi žlikrofi in pečenko (tradicionalno knapovsko večerjo).

 

Nedelja, 23.7.2017

Na naš zadnji dan smo se dodobra na zajtrkovali ter se odpravili na ogled Idrijskih klavž. To so bile nekakšne rečne zapornice, s pomočjo katerih so transportirali sveže posekan les v dolino.DSC_0646-169

Kasneje smo se še zadnjič osvežili v Idrijci ter se nato odpravili proti Ljubljani in drugih koncih Slovenije. Stolpec še danes stoji!DSC_0645-168

 

 

Zahvaljujemo se našim sponzorjem in podpori:

  • Geopark Idrija d.o.o.,
  • Študentska organizacija Ljubljana,
  • Študentski svet NTF.

 

Zahvala gre tudi dr. Jožetu čarju za vodenje dveh terenskih dni, g. Jožetu janežu za teresnki dan po Idriji, Martinu Gaberšku za vodenje po dolini Trebuše, Mojci Gorjup Kavčič pri izdelavi geološkega stolpca in predlogih za postavitev ter članom Planinskega društva Idrija.

Hvala!

 

Poročilo je zapisal Jan Vodušek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

8. Geo-Geo tabor – Elerji 2017

V petek, 17. marca, smo se študenti geologije in geografije zbrali na že tradicionalnem Geo–Geo taboru. Zgodaj zjutraj smo geološko oko uprli v stene izjemnega Lipiškega kamnoloma. Globoka brezna, mogočne dvorane in težka mehanizacija. Plasti so precej razpokane, kar dokazuje pestro tektonsko dogajanje. Gre za debeloplastnati in masivni apnenec Lipiške formacije, ki vsebuje rudistne biostrome in se izkorišča v tehnične namene, za stebre, tlakovce in podobno.

 

DSC_0343-10

Skupinska fotografija, žal še brez zamudnikov.

Ob 12. uri smo prišli še prvi zamudniki in se z obilico dobre volje ter pričakovanj odpeljali na območje kraškega roba, nad vasjo Sočerga, kjer se nahajajo čudoviti spodmoli. Ogled spodmolov v slovenski Istri je vodila Leni Ozis, geografinja iz Filozofske fakultete, ki veliko sodeluje tudi z geologi. Na mestu spodmolov smo zagledali poseben tip kapnikov – lehnjakaste kapnike. Njihov nastanek je vezan na mikroklimatske pogoje, drugačne od tistih v jamah, na njihovo odlaganje pa vplivajo organizmi, ki preraščajo stene spodmolov. Prisotnost lehnjakov nakazuje na to, da morfološko spodmoli predstavljajo polodprti prostor, tudi v predhodnih fazah njihovega razvoja in da tvorbe niso nastale v nekdanjih jamskih prostorih.

Po ogledu spodmolov, znanih pod imenom Orlovo gnezdo, lepih narivnih struktur ter odlično ohranjenih fosilnih foraminifer v alveolinsko–numulitnem apnencu (t. i. ANA), smo se odpravili nazaj do naših “jeklenih konjičkov”, kjer so se nam pridružili še zadnji zamudniki. Malo smo se okrepčali, poklepetali in z Vodnikovo glasbo odpravili proti kraju Elerji, kjer nas je čakalo naše prenočišče.

Naslednji dan smo si z biologi z Univerze na Primorskem ogledali biodiverziteto Kraškega roba. Pokazali so nam nekaj rastlin in razložili njihovo ekologijo. Poudarili so tudi vpliv matične podlage na rastlinje. Po nekoliko daljšem sprehodu smo prišli v obljubljeno zavetrje, kjer pa je zaradi drugačne smeri vetra še vedno pihalo. To nas ni preveč motilo, saj smo nekateri občudovali lepote potencialno zelo dobre lokacije za plezališče, drugi pa so se zagrizli v svoje sendviče. Ko smo pomalicali, smo se odpravili naprej na vrh Rakitovca, kjer so se nekateri sankali po morfologiji dinarskega narivnega sistema. Osnove strukturne zgradbe le tega nam je “fino” razložila Galena.

V drugem delu dneva smo si šli ogledat pokopališče školjk v Ankaranu, v bližini Luke Koper. Po nekaj zgrešenih ovinkih, brez tega ne gre, smo le našli zastavljeno lokacijo. Školjke in polži so ležali drug ob drugem in . . . otroci so se pognali v “peskovnik”, kjer smo nabrali lepe primere školjk in polžev ter se poskušali spomniti kako se jim reče po latinsko (beri: “to je ta, čaaaki Murex, ja muuurex”). No, ugotovili smo, da se naše znanje latinskih imen morskih mehkužcev hitro konča. Strokovnjaki so na tem prizorišču našli več kot 230 vrst mehkužcev. Po končanem ogledu so se nekateri odpravili v trgovino, po “gorivo” za večer in naslednji dan, drugi pa smo se odpeljali v našo začasno rezidenco. Sledila je večerja, kasneje pa še druženje na tematiko kraškega večera s pršutom in vincem lokalnega vinogradnika.

Zadnji dan, v nedeljo, je zanimivo ekskurzijo po obali vodil profesor iz oddelka za geologijo, prof. dr. Marko Vrabec. Začeli smo na območju Strunjana, ter nadaljevali pot mimo zaliva Sv. Križa (Mesečev zaliv), kjer smo pomalcali ter pot zaključili v Izoli. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali.

Kamnine, ki gradijo klife so nastale v srednjem eocenu (pred 40 milijoni let) z materialom, ki so ga prinašali turbiditni plazovi. Plast peščenjaka ter nad njim plast drobnozrnatega laporovca, skupaj predstavljata en turbiditni dogodek. Teh dogodkov je bilo tekom geološke zgodovine veliko. Prinesen material se je nalagal drug na drugega, zato smo dobili zaporedje kamnin, ki mu pravimo fliš. V spodnjih delih plasti peščenjaka smo opazovali tudi sledi lazenja (ihnofosile) in tokovne odlitke.

Manjkalo ni tudi tektonsko poškodovanih kamnin, normalnih prelomov, narivov, gub, sistematičnih razpok, domnevnih narivnih dupleksov, lepo vidnih tektonske drs, kalcitnih stopničk in še kaj bi se našlo. Obhod ob obali nam je dal predvsem širši vpogled v celotno strukturo tega ozemlja.

DSC_2108

Skupinski selfie na poti do obale. 🙂

Po končani ekskurziji smo se odpravili na kavo ter uradno zaključili Geo-Geo tabor, nato pa se s praznimi želodci odpravili v restavracijo, kjer smo se najdli dobre hrane in nato zadovoljni in z lepimi spomini odpeljali proti Ljubljani.

Lep geološki pozdrav,

Lučka Slapnik

Geotabor 2015 – Breginj

13.-19. julij 2015 – V Breginju, širši okolici in Dolomitih (Italija) se je odvil tradicionalni enotedenski geotabor, že 19. zapovrstjo. Tokrat se je tabora udeležilo 17 študentov iz vseh letnikov geologije, od katerih je bil slabše zastopan prvi letnik. Ekskurzije in vsakodnevne dejavnosti so bile obarvane tako geološko kot tudi bolj za sprostitev, skratka ravnotežje med strokovnimi ekskurzijami in ostalimi dejavnostmi je bilo po mojem mnenju ravno pravo. Bistvo takih srečanj je še vedno druženje z ostalimi študenti geologije, seveda pa ne gre brez nekaj geološke vsebine in žlahtne kapljice ob večerih.

Prvi dan (13. julij) je potekal v Planici, ob poti v Tamar, ki se začne ob vznožju t.i. planiške velikanke, kjer je bila prvič presežena magična meja 200 m v smučarskih poletih. Tokrat nas je 17 študentov geologije na tem mestu otvorilo že 19. Geotabor. Seveda brez zamud ni šlo zaradi usklajevanja prevozov in podobnih dejavnosti, zato smo na teren krenili v bolj dopoldanskih kot jutranjih urah. Teren je vodil Andrej Novak, še aktivni študent geologije na magistrskem študiju. Pobliže smo si pogledali recentne (geološko gledano) pobočne nanose in aluvialne vršaje, ki se razprostirajo ob vznožjih in so nastali kot posledica peščeno prodnatih drobirskih tokov ob nenadnih dogodkih (npr. potresih, močnejših deževjih) ter eroziji. Le ta je pogojevala prenos transporta tudi s padanjem in kotaljenjem. Ob omenjenih procesih nanešen sediment je nevezan, slabo sortiran in dokaj kaotično odložen, vendar se ob natančnejšem pregledu opazi tudi teksture, ki kažejo na bolj urejeno odlaganje v manjših koritih, nastalih zaradi vodnega toka po pobočju. Ta korita je nato zasul ponoven drobirski tok, kar je privedlo do nastanka paleoprsti, ki smo jo na terenu tudi opazili. Dober posredni dokaz za še vedno aktivno premikanje pobočnega sedimenta so ukrivljena debla dreves. Dolina pod Poncami je zaradi ledeniškega značaja zaznamovana tudi z močno poraščenimi morenami, ki pa smo jih prečkali ob odhodu nazaj proti avtomobilom. S tem je bil terenski del dneva zaključen, zato smo krenili proti dokaj skrajni zahodni točki Slovenije, Breginju. Tam nas je v bivši, nekoliko prenovljeni vojaški postojanki (karavli) pri Mostu na Nadiži, nedaleč od italijanske meje, nadvse gostoljubno in s pomočjo svoje družine sprejel Žare, vsestranski gorski vodnik, tekač, naš kuhar za cel teden in še marsikaj.

Drugi dan je bila potrebna nekoliko boljša fizična in, za tiste s strahom pred višino, tudi psihična pripravljenost, saj smo zgodaj zjutraj, s parkirišča na nadmorski višini približno 1000 m, krenili proti Krnu (2244 m.n.v.). Tako je bilo pred nami nekaj več kot 1200 višinskih metrov, ki smo jih prečkali mimo planine Kašine, Maselnika, jezera v Lužnici, Praga in nato še po ravninskem in eni strani prepadnem grebenu Batognice, pred zadnjim vzponom proti Krnskem vrhu. Strokovnega spremstva za ta dan nismo imeli, vendar smo že na samem začetku ob poraščeni poti lahko opazovali izdanke, za Julijce značilnega, glavnega dolomita s paleokrasom in fragmenti megalodontidnih školjk, ki so navzgor po zaporedju postajale vedno številčnejše in bolje ohranjene. V daljavi smo lahko opazili tudi na prvi pogled verjetno nekoliko bolj lapornat rdeč apnenec, vendar si ga zaradi oddaljenosti in deloma otežene dostopnosti nismo ogledali ter našo pot nadaljevali po glavnem dolomitu, kjer smo dokaj kmalu naleteli na značilne primere neptunskih dajkov – razpok, nastalih v ekstenzijskih razmerah, ki jih je kasneje zapolnil morski sediment. Seveda nismo mogli niti mimo stromatolitov z značilno fenestralno poroznostjo. Zgornji del poti smo preživeli v družbi ovac ter številnih vojnih ostankov iz prve svetovne vojne. Po dokaj dolgotrajni in razmeroma naporni hoji nas je na vrhu Krna vse pričakal veličasten razgled na Krnsko jezero in ostale obdajajoče vrhove. Vrnili smo se po nekoliko daljši, čeprav manj zahtevni poti, ki se ključasto spusti nazaj proti parkirišču. Po napornem dnevu je večer minil ob ognjišču, super družbi ter takšnih in drugačnih zvarkih.

Tretji dan je bil zaznamovan z dolgo in naporno avtobusno vožnjo v Dolomite, natančneje na Prelaz (ital. Passo di Giau), ki je najstrmejši del kolesarskega maratona čez Dolomite in se nahaja nad znanim smučarskim letoviščem Cortina d’Ampezzo. Z dirkaško razpoloženim voznikom manjšega avtobusa smo bili dokaj hitro pod vrhom, vendar s pregretim vozilom in uhajajočo hladilno tekočino. Ustavili smo se na približno 2100 m.n.v., kjer sta nas pričakala profesor Piero di Gianolla in podoktorski študent Marcello Caggiati (Univerza v Ferrari), s katerima smo naredili kratek geološki uvod in šli naprej na teren. Na terenu smo ob nekoliko polomljeni, pa vendarle, za italijanske razmere, nadpovprečni angleški izgovorjavi, izvedeli veliko o geološki zgodovini, stratigrafiji območja. Ogled smo začeli v ladinijskih dolomitih, ki so ob napredujoči subsidenci nastajali na topografsko dvignjenih delih (platformah), v okolju podobnem današnjim tropskim oceanom. Take razmere so favorizirale nastanek kolonij različnih grebenotvornih organizmov, kot so kalcitne alge in spongije, ki so morale s povečano karbonatno produkcijo slediti dvigovanju morske gladine (“sileverajz”). Korale so v teh grebenih skoraj odsotne, saj so množično izumrle na meji perm-trias. Del, ki smo si ga ogledali, je bil ravno na prehodu platforme v globlji bazen, zato smo opazovali tudi klinoforme, ki nakazujejo na napredovanje platforme proti bazenu. Nekoliko naprej po zaporedju smo naleteli še na amonite, krinoide in obilico rodoidov, dokler niso naše poti prekinili vulkanoklastiti iz zgornjeladinijskega vulkanskega dogodka, ki je prekinil karbonatno sedimentacijo. Takoj za njimi smo se začeli vzpenjati po pobočju temnejših laporovcev in na 2360 metrih nadmorske višine ugledali dolomitni vrh Forcella Giau, zgornjeladinjske do karnijske starosti. To zaporedje nakazuje na ponovno vzpostavitev platformske karbonatne sedimentacije in s prisotnsotjo koral na drugačne tipe grebenov. No, pa dovolj o geologiji, M? Nazadnje smo na prekrasni razgledni točki s “Samovo” (samosprožilec) pomočjo naredili nekaj slik in se odpravili nazaj proti zbirališču, kjer nas je že čakal voznik s popravljenim avtobusom in pločevinkami piva, ki smo jih pred odhodom spravili na hladno. Od vodij terena smo se še poslovili z dostojno zahvalo in krenili novi večerji ter nočnim dogodivščinam naproti.

Čeprav je četrti dan minil brez geoloških ekskurzij, smo ga preživeli aktivno z igranjem košarke in odbojke ter osvežitvijo in glineno “terapijo” v bližnji Nadiži. Popoldne smo se odpravili na turistično kmetijo v Robidišče, kjer so nam postregli z domačim narezkom, jogurtom in kapljico slivovega žganja. Seveda lagodje ni trajalo dolgo, saj je bilo treba vse dobrine še odslužiti z delom na kmetiji. Tako smo preostanek dneva na tradicionalni način postavljali slamnato kopo, ograje za živino in pomagali v hlevu. Poleg tega danes niti kmetija ne more delovati brez interneta, zato smo lastniku pomagali urediti še to malenkost. Seveda naš trud ni ostal neopažen, saj smo si ob koncu obiska na kmetiji lahko privoščili še nekaj dodatnih kapljic žganja, s pomočjo katerih smo se spočiti in boljše volje odpravili nazaj v tabor.

Zagotovo najbolj vroč, a hkrati osvežilen teren smo izvedli peti dan s profesorjem Markom Vrabcem. Našo geološko pot po koritu reke Nadiže smo začeli pri mejnem prehodu Most na Nadiži, oddaljenem kakšnih 5 km od Breginja. Dokaj kmalu smo spoznali, da brez hoje in plavanja v reki ne bo šlo, saj je struga hitro postala ožja, voda pa globlja. Na dokaj dolgi poti smo zmočili nekaj sendvičev in v najglobljem tolmunu izgubili videokamero. Tudi skakanja v vodo ni manjkalo, seveda pa ne smemo pozabiti na geologijo. Nekoliko bolj uravnan in širši začetni del je bil zaznamovan z recentnimi prodnatimi in glinenimi nanosi. V nadaljevanju se je strmec povečal, reka pa je svojo strugo zarezala globoko v starejše (zgornjekredno) flišno zaporedje. Tako smo lahko vso pot opazovali spektakularne profile, ki so po najbolj očitni prvi interpretaciji struktur odražali dve fazi narivanja: starejše Dinarsko (SV-JZ) in mlajše Južnoalpsko (S-J). Močno nagubane plasti in prelomi so nakazovali na kompresijsko fazo, zaslediti pa je bilo tudi reverzno reaktivirane normalne prelome in učbeniške primere budinaža, ki je tipičen indikator ekstenzijskih razmer. Slednje so bile najverjetneje pogojene s predgorno izboklino subducirajoče plošče v konvergentnem režimu. Celodnevni teren smo zaključili pri Napoleonovem mostu.

Takoj naslednji dan, v soboto dopoldne, se nas je nekaj ponovno odpravilo na kraj izgubljene kamere, kjer smo jo s pomočjo dveh prijaznih domačinov našli v popolnoma delujočem stanju. Pozno popoldne smo odšli na nekoliko manj geološko osvežitev, in sicer soteskanje po potoku Sušec, ki ga je vodil naš kobariški kolega in izkušen kajakaš Urban Rejc. Po tem dogodku smo se nekateri poslovili, ostali pa so s taborom zaključili v nedeljo po dolgi in neprespani noči.

Menim, da je spodoben opis opažanj na terenu obvezen za vsakega geologa, vendar kot študent geofizike že malo izgubljam občutek za “pravo mero”, zato upam, da v prispevku nisem pretiraval z geološkimi opisi, saj se je na geotaboru dogajalo še marsikaj, kar nam je popestrilo teden in bo ostalo v spominu vsakega udeleženca. Meni bo letošnji geotabor nedvomno ostal v lepem spominu, tako z družabnega kot geološkega vidika, zato že nestrpno pričakujem naslednjega, ki zagotovo ne bo razočaral.

Društvo študentov geologije vas bo še dovolj zgodaj obvestilo o lokaciji in terminu, zato v naslednjem letu pozorno spremljajte obvestila in se udeležite že jubilejnega 20. Geotabora (2016), ki ga ne boste pozabili.

Gregor Rajh


Lastniki slik, brez podanih avtorjev, so člani DŠG: Simona Adrinek, Galena Jordanova in Anja Kocjančič.

Kostanjev piknik

Po dolgem mirovanju je spletna stran Društva študentov geologije ponovno z vami s prvo objavo o najaktualnejšem dogodku.

V sredo, 21. oktobra 2015, je Društvo študentov geologije organiziralo že tradicionalni kostanjev piknik, ki je potekal na parkirišču, pred prostori Oddelka za geologijo. Dogodka se je udeležilo okoli 50 aktivnih in nekdanjih študentov geologije, od katerih so bili v lepem številu prisotni tudi prvi letniki. Kostanja seveda ni manjkalo, prav tako ne dobre družbe. Nekaj začetnih težav z improviziranim žarom smo kmalu odpravili in z novimi zalogami kurjave nadaljevali s peko do 22. ure, po kateri se je dogajanje preselilo v bar Pod skalco in se v zabavnejšem delu večera nadaljevalo še do poznih nočnih ur.

Taki dogodki so edinstvena priložnost za medgeneracijsko povezovanje in medsebojno spoznavanje študentov ter hkrati sprostitev v uvodnem delu študijskega leta. Še v letošnjem letu lahko že pričakujete nove dogodke, o katerih boste obveščeni preko te spletne strani in Facebook strani Društva študentov geologije. Seveda bodo ustrezna obvestila o dogodkih izobešena tudi po fakulteti. Do takrat pa čim več prisotnosti na predavanjih in uspešno opravljenih morebitnih kolokvijev.

Gregor Rajh


V spodnjem desnem kotu se lahko prijavite tudi na obveščanje o aktualnih objavah preko e-pošte.

Geološko – geografski tabor Mežica 2013

Interdisciplinaren tabor študentov geografije na Filozofski fakulteti in študentov geologije na Naravoslovno-tehniški fakulteti je letos potekal v Mežici, kjer se v okviru evropskega projekta, ki traja od leta 2007 do 2013, vzpostavlja geopark.

Panorama 4

Geografe in geologe druži prav zaščita, ohranitev in spoštovanje do narave, čemur pa geopark tudi strmi. Na terenu smo spoznali geomorfološki okvir te okolice; kamnine, ki se tam nahajajo; prizadetost prsti, onesnaženje tal … Tabor pa je pripomogel tudi k večjemu sodelovanju študentov geografije in študentov geologije.

V petek, 5. aprila, smo se ob 9. uri dobili v TIC Topla z asist. dr. Urošem Herlecem, univ. dipl. inž. geol., ki je eden najbolj priznanih geologov tudi v tujini. Dan smo pričeli s kratkim uvodnim predavanjem o geološkem terenu v okolici Mežice. Po predavanju smo se odpravili v rudnik Topla, kamor smo 20 minut hodili v hrib in gazili po snegu, ki nam je segel do pasu. V rudniku  smo si ogledali fosilne alge ter žile galenita in sfalerita. Kasneje smo se odpravili v Žerjav, kjer smo imeli predavanje o življenju rudarjev, nato smo si v manjšem muzeju ogledali tudi slike in razne stvari, katerih lastniki so bili rudarji. Za boljši vpogled, kako so takrat delali rudarji, smo se odpeljali v rudnik Mežica. Tam smo se opremljeni kot pravi rudarji usedli v vlakec, ki nas je odpeljal 3 kilometre pod zemljo. Prispeli smo v 8. nivo od 24. V rudniku je sledila zelo natančna predstavitev takratnega dela. Pogledali smo si tudi nekaj delov rudnika, ki niso namenjeni obiskovalcem. Tam smo našli skrilave glinence in wulfanit. Slednji je zelo značilen za ta rudnik. Po ogledu rudnika, ko nas je vlakec pripeljal nazaj na površje, smo odšli v muzej, kjer so imeli razstavljene razne kamnine, kot npr. galenit, ki so ga tudi kopali v tem rudniku. S tem se nam je današnji teren zaključil.

V soboto, 6. aprila, je teren vodil izr. prof. dr. Karel Natek z Oddelka za geografijo, ki je eden največjih strokovnjakov za naravne nesreče v Sloveniji. Ogroženost Slovenije z vidika naravnih nesreč je precej velika. Največjo vlogo igrajo tu poplave. Izmed bolj poplavno ogroženih območij pa sta tudi Mislinjska in Dravska dolina.

Osnovni poudarek je bil torej na recentnih fluvialnih geomorfnih procesih. Spoznali smo različne tipe poplav (hudourniške, tehnične) ter rabo prostora. Obravnavali smo tudi razvoj površja po koncu pleistocena (fluvioglacialne terase v Dravski dolini).

Zbrali smo se pri cerkvi sv. Pankracija na Grajskem griču nad Starim trgom, od koder je lep pogled na poplavno ravnico Suhodolnice in širjenje Slovenj Gradca. Sprehodili smo se ob podjetjih Prevent in Johnson Controls, kateri sta bili ravno novembra 2012 prizadeti zaradi tehničnih poplav. Nato smo se odpravili do Bukovske vasi, kjer se dobro loči starejšo človeško dejavnost, ki se je prilagajala poplavam, tako da le-te niso povzročale škode, in novejšo človeško dejavnost, ki je preprosto pozabila na naravne zakonitosti in je poplavno ogrožena.

Nato smo se odpravili do Dravograda ter si na primeru dravskih hidroelektrarn ogledali človeški poskus nadzora in energetskega izkoriščanja vode. Ob Dravi je bil teren tudi bolj geomorfološko orientiran, saj smo si ogledali starejše in današnjo teraso Drave ter spreminjanje pokrajine, za katero je v večji meri kriva fluvialna akumulacija le-te. Profesor je na podlagi grap predstavil hudourniške poplave. Teren se je zaključil pri HE Vuzenica.

V nedeljo, 7. aprila, smo se ob 9. uri dobili v CŠOD Peca, kjer nam je predaval asist. mag. Marko Zupan o pedologiji in degradaciji tal v Mežici in okolici. Po predavanju smo se odpravili na kmetijo, kjer nam je gospa povedala, kako so imeli probleme z onesnaženostjo, saj so imeli mimo hiše makadamsko pot. Tam je poleti dosti prometa in tako so avtomobili dvigovali onesnažen prah. Dolgo časa sta morala z možem hodit po uradih, da sta končno dosegla, da imajo sedaj mimo hiše asfaltno cesto. Po domačih dobrotah, ki nam jih je gospa ponudila in podarjenih dveh suhih salamah, smo se odpravili naprej do druge kmetije, kjer smo se okrepčali z domačimi salamami, skuto in štrudlom. Kasneje  smo odšli v Črno na Koroškem. Tam smo se ustavili na dveh saniranih otroških igriščih, kjer smo s sondami jemali vzorce iz zemlje in si ogledali profil saniranih tal. S tem dnem so se nam terenske vaje zaključile.

Cilj tabora je bil tudi spoznati malo manj poznan del Slovenije, spoznati njihovo zgodovino, znamenitosti in dragocenosti ter se soočiti s problemi domačinov. S tem smo želeli spodbuditi domačine k drugačnemu ravnanju z naravo, saj sami storimo veliko hudega z nespametno gradnjo ob vodotokih, kar se pa nam tudi kasneje vrača z raznimi naravnimi nesrečami.

1. dan: Prvi dan nas je dr. Uroš Herlec popeljal v rudnik Topla

1. dan: Prvi dan nas je dr. Uroš Herlec popeljal v rudnik Topla.

Tam smo si ogledali fosilne alge in izdanke sfalerita (cinskove rude).

Tam smo si ogledali fosilne alge in izdanke sfalerita (cinskove rude).

Odpravili smo se tudi v rudnik Mežica, kjer smo si ogledali minerala galenit in wulfenit.

Odpravili smo se tudi v rudnik Mežica, kjer smo si ogledali minerala galenit in wulfenit.

2. dan:  Uvodno predavanje pri cerkvi sv. Pankracija na Grajskem griču nad starim trgom pri Slovenj Gradcu, kjer nam je predaval izr. prof. dr. Karel Natek.

2. dan: Uvodno predavanje pri cerkvi sv. Pankracija na Grajskem griču nad starim trgom pri Slovenj Gradcu, kjer nam je predaval izr. prof. dr. Karel Natek.

IMG_8951

Ogledali smo si kakšno škodo je pustila reka Drava, ko je poplavila. Na sliki se vidi do kje je segala reka.

3. dan: Je imel asist. mag. Marko Zupan predavanje o ˝onesnaženost okolja in sanacijski ukrepi  v  zgornji mežiški dolini.˝

3. dan: Je imel asist. mag. Marko Zupan predavanje o ˝onesnaženost okolja in sanacijski ukrepi v zgornji mežiški dolini.˝

Na otroških igriščih v Črni na Koroškem smo vzorčevali plasti, nato smo z Yamando določili, da so zgornji horizonti precej kisli, na stiku z matično podlago pa bazični.

Na otroških igriščih v Črni na Koroškem smo vzorčevali plasti, nato smo z Yamando določili, da so zgornji horizonti precej kisli, na stiku z matično podlago pa bazični.

Za konec pa še skupinska slika udeležencev pri Najevski lipi.

Za konec pa še skupinska slika udeležencev pri Najevski lipi.

 

 

Anja Jaklič

 

 

Spomladanska geovantura v Veli Dragi

Geoavantura med študenti geologije velja že za skoraj tradicionalno ekskurzijo pred decembrskimi prazniki, ki  je namenjena druženju ter spoznavanju javnosti manj znanih kotičkov Slovenije. Letos pa se je, tudi zaradi pozitivnih vtisov iz Geotabora,  DŠG odločil za spomladanski skok čez mejo proti morju na vzhodni del istrskega polotoka.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Vremenska napoved za 19. april je bila ugodna in polni pričakovanj smo se v zgodnjih jutranjih urah (vsaj za zaspane študente) odpravili proti jugu. Do Postojne so se vsi zaspanci že dodobra zbudili in pot je do državne meje potekala v razposajenem vzdušju kombiniranim z opazovanjem brkinske pokrajine in požvižgavanjem Bachove Badinerie. Po opravljenem nujnem zlu »carinskih dolžnostih« pa se nam je končno odprl pogled proti morju. Sledil je še kratek vzpon po istrskemu »Ipsilonu«, ki se je zaključil z vožnjo skozi tunel in že smo se nahajali v naravnem parku Učka.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Naravni park Učka se nahaja v neposredni bližini Opatije in obsega približno 160 km2, ki se razprostirajo na območju masiva Učke in delu Čičarije. Poleg vodenj park nudi tudi zelo raznoliko ponudbo outdoor dejavnosti, o katerih si zainteresirani lahko več preberejo na njihovi spletni strani (http://www.pp-ucka.hr/).  Kot zanimivost pa nameravajo v prihodnosti v ponudbo vključiti tudi program v povezavi z ostanki jamskega človeka, ki so v parku bili najdeni v eni izmed jam. Učka pa ni znana le po pestrosti flore in favne, ampak tudi po zanimivih geomorfoloških značilnostih, ki se v vsem svojem sijaju kažejo ravno v kanjonu Vele Drage v katerega smo bili namenjeni.

Vela Draga je zelo lahko dostopna, saj se parkirišče, na katerem sta nas sprejela PR predstavnica Martina ter nadzornik parka Filip, nahaja dobrih 300 m od izhoda iz Ipsilona. Po uvodnem spoznavanju sta nas Martina in Filip popeljala po stezi, ki vodi do razgledne točke na robu kanjona. Že na začetku smo bili opozorjeni  na hrvaške predpise, po katerih je za nabiranje špargljev  v državnih gozdovih potrebna dovolilnica, kasneje pa še obračun ulova in sicer 50 lip po šparglju. Opozorilo je bilo na mestu, saj smo se zaradi obilice špargljev ob poti, ki so zaradi pozne zime najbolj razkošno uspevali ravno v času našega obiska, vsi bolj ali manj uspešno upirali skušnjavi nabiralništva.

Nekaj ducatov špargljev kasneje smo prispeli do razgledne točke, kjer se je pred nami odprl impresiven kanjon. Po obveznem fotkanju in zamaknjenemu občudovanju istrske mistike smo se odpravili nižje. Pot nas je vodila mimo impresivnih sten, oken in stebrov numulitnega apnenca. Na dnu je sledil postanek pred jamo, v kateri plezalci baje pogosto prenočijo pred jutranjim plezanjem, s kateremu se izognejo vročini v kanjonu, temperatura lahko poleti namreč preseže tudi 40° C. To mesto je hkrati tudi edina lokacija v parku, kjer je dovoljeno kurjenje na prostem, na kar je kazalo tudi opečnato zgrajeno ognjišče.  Opoldanska vročina nas je opomnila, da je čas za povratek in kosilo, zato smo se vrnili na razgledno točko, naredili še zadnjo sliko, se poslovili od Martine in Filipa in odrinili dalje.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Lakota nas je gnala še višje, proti Veli Učki, kjer smo po manjši geoavanturistično tradicionalni nezgodi, ki se je letos manifestirala v obliki nepozornega človeškega navigacijskega sistema, še malce  bolj lačni prispeli do restavracije Dopolavoro, kjer so nam postregli z izvrstnim divjačinskim golažem z njoki ter mineštro, s katerima so si nedvomno zaslužili »DŠG seal of approval«.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Siti in polni vtisov smo se iz Vele Učke spustili proti ničelnim nadmorskim višinam v Opatijo, kjer je sledil sladoled in martinčkanje na rivieri. In ravno, ko smo se navadili na prijeten morski zrak ter se počasi vživljati v dopustniško vzdušje, je že bilo treba odriniti nazaj v zeleno Slovenijo v belo Ljubljano.

Na tem mestu bi se DŠG rad še enkrat zahvalil Martini in Filipu iz naravnega parka Učka za krasno dopoldne, seveda pa gre posebna zahvala tudi udeležencem, brez vas ne bi bilo enako J
Zadnja ekskurzija pred izpiti pa ne pomeni  konec sezone DŠG dogodkov v tem šolskem letu, ravno nasprotno, bodite še posebno pozorni na maile in letake v vezi s poletnim Geotaborom ter ekskurzijo v Avstrijo!

Lep pozdrav do naslednjič,
za DŠG Ana Trobec

FOTOGALERIJA:


Ekskurzija za bruce

Tako kot vsako leto, smo tudi letos študentje višjih letnikov organizirali jesensko ekskurzijo, ki je namenjena predvsem brucom. Namen te ekskurzije je predvsem spoznavanje – vsi vemo, da mora vsak bruc poznati vse starejše, če hoče dobiti vse podpise v indeks. Ker pa smo Društvo študentov geologije, smo to ekskurzijo izvedli v geološkem duhu.

61607_208709199265019_58761585_n

foto: Erazem Dolžan

Vodstvo ekskurzije je prevzel novopečeni profesor dr. Luka Gale in skupaj smo se v nekoliko oblačnem, a kar toplem jesenskem dnevu, odpravili na teren. Dobili smo se pred našim oddelkom na Prulah, se posedli po avtomobilih – če me spomin ne vara jih je bilo kar 5, in se odpeljali proti naši prvi točki ta dan.

Prvo točko je predstavljal postanek na eni iz med barjanskih njiv pri Škofljici, pod katero so v prejšnjem stoletju odkrili ostanke naselja koliščarjev. Vsi, vsaj okvirno, vemo kdo so to bili, zato ne bom izgubljal besed okoli arheološkega najdišča. Ker njivo danes obdelujejo, lahko na površini še danes najdemo artefakte, ki bi lahko bili ostanki kolišč in njihovih prebivalcev. Po Lukovih nekaj besedah o nastanku Ljubljanske kotline in nastanku barja smo se, kot pravi geologi, zapodili v mokro travo v iskanju geološko arheoloških artefaktov. Po 10 minutah izogibanja blatu smo našli nekaj zanimivih primerkov pooglenelih koščic – zaradi mene gre lahko tudi za ostanke roštilja iz lanskega leta in pa ostanke različnih orodij. Da gre za ostanke orodja, smo lahko kar prepričani, saj so koščke predstavljali odbitki iz roženca. Da gre za delo človeških rok lahko sklepamo iz tega, da so koščki ostrorobi – če bi jih na tistem delu barja odložila reka bi izgubili ostre robove. Ker nihče ni bil preveč navdušen nad našo kulturno dediščino, smo se odpravili naprej, proti naslednji točki.

21690_208708612598411_956396704_n

foto: Erazem Dolžan

 

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Naš terenski dan smo nadaljevali v kamnolomu Pleše. Tam nam je najprej prijazni domačin predstavil kratko zgodovino rudarjenja na tem območju. Pokazal nam je nekaj zaprtih vhodov v rudnike in drobilnico ter sejalnico rude. Na kratko nam je tudi opisal postopke predelovanja rude. Nekateri bruci in tudi kar nekaj starejših študentov je že brusilo kladiva, saj so komaj čakali, da bodo lahko našli prve primerke za v svojo novo geološko zbirko. Prvo orudenje smo zagledali v izdanku ob cesti in začel se je naval razbijanja in divjih vzklikov sreče ob »enih svetlečih kamnih«. Našli smo prvo baritno žilo rudišča Pleše. Rudišče so izkoriščali v prejšnjem stoletju, vendar so ga do konca stoletja povsem opostili, ker ruda ni bila dovolj bogata. Gre za klasičen primer svinčeno cinkovega rudišča z žilami in polami barita, ki jih lahko najdemo na več lokacijah v permokarbonskih kamnin v predelih Posavskega hribovja. Po razbijanju, zdaj že, baritne žile ob cesti, smo se odpravili še na jalovišče. Tam smo našli tudi nekaj kristalov barita in tudi nekaj masivnega galenita.

485102_208709219265017_1087030927_n

foto: Erazem Dolžan

Po razbijanju rudonosnih permokarbonskih kremenovih peščenjakov smo si ogledali tudi kamnolom Pleše. Kamnolom v večini sestavlja glavni dolomit, v katerem se nahaja guba velikih dimenzij in, če me spomin ne vara, spodnje triasne kamnine. Kamnini loči lepo viden prelom. Bruci so bili lepo presenečeni nad dejstvom, da glavni dolomit ni le »siv kamn«, ampak je v njem vidno ogromno zanimivih tekstur. Tako so opazovali menjavanje temnejših in svetlejših lamin in spoznavali življenje ciano bakterij, opazovali so izsuševanje površine v obliki izsušitvenih por in tipi tekstur,…

602369_208708932598379_1013183708_n

foto: Erazem Dolžan

Kot se spodobi, je v kamnolomi bil tudi čas za malico in počitek. Takoj za dopoldanskim počitkom, smo se odpravili proti Jezeru. Tam smo ob toplem soncu poslušali nekaj besed o možnem nastanku jezera in o geologiji v okolici Krima. Po nekaj minutnem namakanju nog smo se odpravili še do zadnje točke dneva – opuščenega kamnoloma »podpeškega apnenca«. Tam smo si ogledali kako izgleda neobdelan »podpečan« in poslušali nekaj o spremembi razmer, ki so se zgodile od zgornjega triasa do jure. Bruci so že nekoliko zavijali z očmi, saj so opazili v apnencih kar nekaj »enih belih črt«. Hitro smo ugotovili, da gre za enega iz med več horizontov litiotidnih školjk, ki so v juri domovale na teh lokacijah. Po nabiranju školjk in polžev je sledil krajši počitek ob kavi, nato pa smo se odpravili proti Ljubljani na prisluženo pozno kosilo.

481864_208708772598395_1520191839_n

foto: Erazem Dolžan

255089_208708855931720_1887419608_n

foto: Erazem Dolžan

Ekskurzija za bruce je pomemben dogodek za spoznavanje tako brucev med seboj, kot tudi spoznavanje brucev s študenti višjih letnikov. Podobna ekskurzija se bo ponovila tudi drugo leto, lokacija pa naj za enkrat ostane še skrivnost!

Blaž Vičič