V petek, 17. marca, smo se študenti geologije in geografije zbrali na že tradicionalnem Geo–Geo taboru. Zgodaj zjutraj smo geološko oko uprli v stene izjemnega Lipiškega kamnoloma. Globoka brezna, mogočne dvorane in težka mehanizacija. Plasti so precej razpokane, kar dokazuje pestro tektonsko dogajanje. Gre za debeloplastnati in masivni apnenec Lipiške formacije, ki vsebuje rudistne biostrome in se izkorišča v tehnične namene, za stebre, tlakovce in podobno.
Skupinska fotografija, žal še brez zamudnikov.
Ob 12. uri smo prišli še prvi zamudniki in se z obilico dobre volje ter pričakovanj odpeljali na območje kraškega roba, nad vasjo Sočerga, kjer se nahajajo čudoviti spodmoli. Ogled spodmolov v slovenski Istri je vodila Leni Ozis, geografinja iz Filozofske fakultete, ki veliko sodeluje tudi z geologi. Na mestu spodmolov smo zagledali poseben tip kapnikov – lehnjakaste kapnike. Njihov nastanek je vezan na mikroklimatske pogoje, drugačne od tistih v jamah, na njihovo odlaganje pa vplivajo organizmi, ki preraščajo stene spodmolov. Prisotnost lehnjakov nakazuje na to, da morfološko spodmoli predstavljajo polodprti prostor, tudi v predhodnih fazah njihovega razvoja in da tvorbe niso nastale v nekdanjih jamskih prostorih.
Po ogledu spodmolov, znanih pod imenom Orlovo gnezdo, lepih narivnih struktur ter odlično ohranjenih fosilnih foraminifer v alveolinsko–numulitnem apnencu (t. i. ANA), smo se odpravili nazaj do naših “jeklenih konjičkov”, kjer so se nam pridružili še zadnji zamudniki. Malo smo se okrepčali, poklepetali in z Vodnikovo glasbo odpravili proti kraju Elerji, kjer nas je čakalo naše prenočišče.
Naslednji dan smo si z biologi z Univerze na Primorskem ogledali biodiverziteto Kraškega roba. Pokazali so nam nekaj rastlin in razložili njihovo ekologijo. Poudarili so tudi vpliv matične podlage na rastlinje. Po nekoliko daljšem sprehodu smo prišli v obljubljeno zavetrje, kjer pa je zaradi drugačne smeri vetra še vedno pihalo. To nas ni preveč motilo, saj smo nekateri občudovali lepote potencialno zelo dobre lokacije za plezališče, drugi pa so se zagrizli v svoje sendviče. Ko smo pomalicali, smo se odpravili naprej na vrh Rakitovca, kjer so se nekateri sankali po morfologiji dinarskega narivnega sistema. Osnove strukturne zgradbe le tega nam je “fino” razložila Galena.
V drugem delu dneva smo si šli ogledat pokopališče školjk v Ankaranu, v bližini Luke Koper. Po nekaj zgrešenih ovinkih, brez tega ne gre, smo le našli zastavljeno lokacijo. Školjke in polži so ležali drug ob drugem in . . . otroci so se pognali v “peskovnik”, kjer smo nabrali lepe primere školjk in polžev ter se poskušali spomniti kako se jim reče po latinsko (beri: “to je ta, čaaaki Murex, ja muuurex”). No, ugotovili smo, da se naše znanje latinskih imen morskih mehkužcev hitro konča. Strokovnjaki so na tem prizorišču našli več kot 230 vrst mehkužcev. Po končanem ogledu so se nekateri odpravili v trgovino, po “gorivo” za večer in naslednji dan, drugi pa smo se odpeljali v našo začasno rezidenco. Sledila je večerja, kasneje pa še druženje na tematiko kraškega večera s pršutom in vincem lokalnega vinogradnika.
Zadnji dan, v nedeljo, je zanimivo ekskurzijo po obali vodil profesor iz oddelka za geologijo, prof. dr. Marko Vrabec. Začeli smo na območju Strunjana, ter nadaljevali pot mimo zaliva Sv. Križa (Mesečev zaliv), kjer smo pomalcali ter pot zaključili v Izoli. Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali.
Kamnine, ki gradijo klife so nastale v srednjem eocenu (pred 40 milijoni let) z materialom, ki so ga prinašali turbiditni plazovi. Plast peščenjaka ter nad njim plast drobnozrnatega laporovca, skupaj predstavljata en turbiditni dogodek. Teh dogodkov je bilo tekom geološke zgodovine veliko. Prinesen material se je nalagal drug na drugega, zato smo dobili zaporedje kamnin, ki mu pravimo fliš. V spodnjih delih plasti peščenjaka smo opazovali tudi sledi lazenja (ihnofosile) in tokovne odlitke.
Manjkalo ni tudi tektonsko poškodovanih kamnin, normalnih prelomov, narivov, gub, sistematičnih razpok, domnevnih narivnih dupleksov, lepo vidnih tektonske drs, kalcitnih stopničk in še kaj bi se našlo. Obhod ob obali nam je dal predvsem širši vpogled v celotno strukturo tega ozemlja.
Skupinski selfie na poti do obale. 🙂
Po končani ekskurziji smo se odpravili na kavo ter uradno zaključili Geo-Geo tabor, nato pa se s praznimi želodci odpravili v restavracijo, kjer smo se najdli dobre hrane in nato zadovoljni in z lepimi spomini odpeljali proti Ljubljani.
Lep geološki pozdrav,
Lučka Slapnik
DRUŠTVO ŠTUDENTOV GEOLOGIJE 
Odlična reportaža!
Edino pri podnapisu k sliki “Guba in prof. dr. Marko Vrabec” morda manjka razlaga kaj je kaj oz. levo/desno…
Sem še malo dopisal, kakšen predlog?
ne saj sem mislil bolj v smislu kaj na sliki je guba in kaj prof. Vrabec…