Geološko – geografski tabor Mežica 2013

Interdisciplinaren tabor študentov geografije na Filozofski fakulteti in študentov geologije na Naravoslovno-tehniški fakulteti je letos potekal v Mežici, kjer se v okviru evropskega projekta, ki traja od leta 2007 do 2013, vzpostavlja geopark.

Panorama 4

Geografe in geologe druži prav zaščita, ohranitev in spoštovanje do narave, čemur pa geopark tudi strmi. Na terenu smo spoznali geomorfološki okvir te okolice; kamnine, ki se tam nahajajo; prizadetost prsti, onesnaženje tal … Tabor pa je pripomogel tudi k večjemu sodelovanju študentov geografije in študentov geologije.

V petek, 5. aprila, smo se ob 9. uri dobili v TIC Topla z asist. dr. Urošem Herlecem, univ. dipl. inž. geol., ki je eden najbolj priznanih geologov tudi v tujini. Dan smo pričeli s kratkim uvodnim predavanjem o geološkem terenu v okolici Mežice. Po predavanju smo se odpravili v rudnik Topla, kamor smo 20 minut hodili v hrib in gazili po snegu, ki nam je segel do pasu. V rudniku  smo si ogledali fosilne alge ter žile galenita in sfalerita. Kasneje smo se odpravili v Žerjav, kjer smo imeli predavanje o življenju rudarjev, nato smo si v manjšem muzeju ogledali tudi slike in razne stvari, katerih lastniki so bili rudarji. Za boljši vpogled, kako so takrat delali rudarji, smo se odpeljali v rudnik Mežica. Tam smo se opremljeni kot pravi rudarji usedli v vlakec, ki nas je odpeljal 3 kilometre pod zemljo. Prispeli smo v 8. nivo od 24. V rudniku je sledila zelo natančna predstavitev takratnega dela. Pogledali smo si tudi nekaj delov rudnika, ki niso namenjeni obiskovalcem. Tam smo našli skrilave glinence in wulfanit. Slednji je zelo značilen za ta rudnik. Po ogledu rudnika, ko nas je vlakec pripeljal nazaj na površje, smo odšli v muzej, kjer so imeli razstavljene razne kamnine, kot npr. galenit, ki so ga tudi kopali v tem rudniku. S tem se nam je današnji teren zaključil.

V soboto, 6. aprila, je teren vodil izr. prof. dr. Karel Natek z Oddelka za geografijo, ki je eden največjih strokovnjakov za naravne nesreče v Sloveniji. Ogroženost Slovenije z vidika naravnih nesreč je precej velika. Največjo vlogo igrajo tu poplave. Izmed bolj poplavno ogroženih območij pa sta tudi Mislinjska in Dravska dolina.

Osnovni poudarek je bil torej na recentnih fluvialnih geomorfnih procesih. Spoznali smo različne tipe poplav (hudourniške, tehnične) ter rabo prostora. Obravnavali smo tudi razvoj površja po koncu pleistocena (fluvioglacialne terase v Dravski dolini).

Zbrali smo se pri cerkvi sv. Pankracija na Grajskem griču nad Starim trgom, od koder je lep pogled na poplavno ravnico Suhodolnice in širjenje Slovenj Gradca. Sprehodili smo se ob podjetjih Prevent in Johnson Controls, kateri sta bili ravno novembra 2012 prizadeti zaradi tehničnih poplav. Nato smo se odpravili do Bukovske vasi, kjer se dobro loči starejšo človeško dejavnost, ki se je prilagajala poplavam, tako da le-te niso povzročale škode, in novejšo človeško dejavnost, ki je preprosto pozabila na naravne zakonitosti in je poplavno ogrožena.

Nato smo se odpravili do Dravograda ter si na primeru dravskih hidroelektrarn ogledali človeški poskus nadzora in energetskega izkoriščanja vode. Ob Dravi je bil teren tudi bolj geomorfološko orientiran, saj smo si ogledali starejše in današnjo teraso Drave ter spreminjanje pokrajine, za katero je v večji meri kriva fluvialna akumulacija le-te. Profesor je na podlagi grap predstavil hudourniške poplave. Teren se je zaključil pri HE Vuzenica.

V nedeljo, 7. aprila, smo se ob 9. uri dobili v CŠOD Peca, kjer nam je predaval asist. mag. Marko Zupan o pedologiji in degradaciji tal v Mežici in okolici. Po predavanju smo se odpravili na kmetijo, kjer nam je gospa povedala, kako so imeli probleme z onesnaženostjo, saj so imeli mimo hiše makadamsko pot. Tam je poleti dosti prometa in tako so avtomobili dvigovali onesnažen prah. Dolgo časa sta morala z možem hodit po uradih, da sta končno dosegla, da imajo sedaj mimo hiše asfaltno cesto. Po domačih dobrotah, ki nam jih je gospa ponudila in podarjenih dveh suhih salamah, smo se odpravili naprej do druge kmetije, kjer smo se okrepčali z domačimi salamami, skuto in štrudlom. Kasneje  smo odšli v Črno na Koroškem. Tam smo se ustavili na dveh saniranih otroških igriščih, kjer smo s sondami jemali vzorce iz zemlje in si ogledali profil saniranih tal. S tem dnem so se nam terenske vaje zaključile.

Cilj tabora je bil tudi spoznati malo manj poznan del Slovenije, spoznati njihovo zgodovino, znamenitosti in dragocenosti ter se soočiti s problemi domačinov. S tem smo želeli spodbuditi domačine k drugačnemu ravnanju z naravo, saj sami storimo veliko hudega z nespametno gradnjo ob vodotokih, kar se pa nam tudi kasneje vrača z raznimi naravnimi nesrečami.

1. dan: Prvi dan nas je dr. Uroš Herlec popeljal v rudnik Topla

1. dan: Prvi dan nas je dr. Uroš Herlec popeljal v rudnik Topla.

Tam smo si ogledali fosilne alge in izdanke sfalerita (cinskove rude).

Tam smo si ogledali fosilne alge in izdanke sfalerita (cinskove rude).

Odpravili smo se tudi v rudnik Mežica, kjer smo si ogledali minerala galenit in wulfenit.

Odpravili smo se tudi v rudnik Mežica, kjer smo si ogledali minerala galenit in wulfenit.

2. dan:  Uvodno predavanje pri cerkvi sv. Pankracija na Grajskem griču nad starim trgom pri Slovenj Gradcu, kjer nam je predaval izr. prof. dr. Karel Natek.

2. dan: Uvodno predavanje pri cerkvi sv. Pankracija na Grajskem griču nad starim trgom pri Slovenj Gradcu, kjer nam je predaval izr. prof. dr. Karel Natek.

IMG_8951

Ogledali smo si kakšno škodo je pustila reka Drava, ko je poplavila. Na sliki se vidi do kje je segala reka.

3. dan: Je imel asist. mag. Marko Zupan predavanje o ˝onesnaženost okolja in sanacijski ukrepi  v  zgornji mežiški dolini.˝

3. dan: Je imel asist. mag. Marko Zupan predavanje o ˝onesnaženost okolja in sanacijski ukrepi v zgornji mežiški dolini.˝

Na otroških igriščih v Črni na Koroškem smo vzorčevali plasti, nato smo z Yamando določili, da so zgornji horizonti precej kisli, na stiku z matično podlago pa bazični.

Na otroških igriščih v Črni na Koroškem smo vzorčevali plasti, nato smo z Yamando določili, da so zgornji horizonti precej kisli, na stiku z matično podlago pa bazični.

Za konec pa še skupinska slika udeležencev pri Najevski lipi.

Za konec pa še skupinska slika udeležencev pri Najevski lipi.

 

 

Anja Jaklič

 

 

Spomladanska geovantura v Veli Dragi

Geoavantura med študenti geologije velja že za skoraj tradicionalno ekskurzijo pred decembrskimi prazniki, ki  je namenjena druženju ter spoznavanju javnosti manj znanih kotičkov Slovenije. Letos pa se je, tudi zaradi pozitivnih vtisov iz Geotabora,  DŠG odločil za spomladanski skok čez mejo proti morju na vzhodni del istrskega polotoka.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Vremenska napoved za 19. april je bila ugodna in polni pričakovanj smo se v zgodnjih jutranjih urah (vsaj za zaspane študente) odpravili proti jugu. Do Postojne so se vsi zaspanci že dodobra zbudili in pot je do državne meje potekala v razposajenem vzdušju kombiniranim z opazovanjem brkinske pokrajine in požvižgavanjem Bachove Badinerie. Po opravljenem nujnem zlu »carinskih dolžnostih« pa se nam je končno odprl pogled proti morju. Sledil je še kratek vzpon po istrskemu »Ipsilonu«, ki se je zaključil z vožnjo skozi tunel in že smo se nahajali v naravnem parku Učka.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Naravni park Učka se nahaja v neposredni bližini Opatije in obsega približno 160 km2, ki se razprostirajo na območju masiva Učke in delu Čičarije. Poleg vodenj park nudi tudi zelo raznoliko ponudbo outdoor dejavnosti, o katerih si zainteresirani lahko več preberejo na njihovi spletni strani (http://www.pp-ucka.hr/).  Kot zanimivost pa nameravajo v prihodnosti v ponudbo vključiti tudi program v povezavi z ostanki jamskega človeka, ki so v parku bili najdeni v eni izmed jam. Učka pa ni znana le po pestrosti flore in favne, ampak tudi po zanimivih geomorfoloških značilnostih, ki se v vsem svojem sijaju kažejo ravno v kanjonu Vele Drage v katerega smo bili namenjeni.

Vela Draga je zelo lahko dostopna, saj se parkirišče, na katerem sta nas sprejela PR predstavnica Martina ter nadzornik parka Filip, nahaja dobrih 300 m od izhoda iz Ipsilona. Po uvodnem spoznavanju sta nas Martina in Filip popeljala po stezi, ki vodi do razgledne točke na robu kanjona. Že na začetku smo bili opozorjeni  na hrvaške predpise, po katerih je za nabiranje špargljev  v državnih gozdovih potrebna dovolilnica, kasneje pa še obračun ulova in sicer 50 lip po šparglju. Opozorilo je bilo na mestu, saj smo se zaradi obilice špargljev ob poti, ki so zaradi pozne zime najbolj razkošno uspevali ravno v času našega obiska, vsi bolj ali manj uspešno upirali skušnjavi nabiralništva.

Nekaj ducatov špargljev kasneje smo prispeli do razgledne točke, kjer se je pred nami odprl impresiven kanjon. Po obveznem fotkanju in zamaknjenemu občudovanju istrske mistike smo se odpravili nižje. Pot nas je vodila mimo impresivnih sten, oken in stebrov numulitnega apnenca. Na dnu je sledil postanek pred jamo, v kateri plezalci baje pogosto prenočijo pred jutranjim plezanjem, s kateremu se izognejo vročini v kanjonu, temperatura lahko poleti namreč preseže tudi 40° C. To mesto je hkrati tudi edina lokacija v parku, kjer je dovoljeno kurjenje na prostem, na kar je kazalo tudi opečnato zgrajeno ognjišče.  Opoldanska vročina nas je opomnila, da je čas za povratek in kosilo, zato smo se vrnili na razgledno točko, naredili še zadnjo sliko, se poslovili od Martine in Filipa in odrinili dalje.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Lakota nas je gnala še višje, proti Veli Učki, kjer smo po manjši geoavanturistično tradicionalni nezgodi, ki se je letos manifestirala v obliki nepozornega človeškega navigacijskega sistema, še malce  bolj lačni prispeli do restavracije Dopolavoro, kjer so nam postregli z izvrstnim divjačinskim golažem z njoki ter mineštro, s katerima so si nedvomno zaslužili »DŠG seal of approval«.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Siti in polni vtisov smo se iz Vele Učke spustili proti ničelnim nadmorskim višinam v Opatijo, kjer je sledil sladoled in martinčkanje na rivieri. In ravno, ko smo se navadili na prijeten morski zrak ter se počasi vživljati v dopustniško vzdušje, je že bilo treba odriniti nazaj v zeleno Slovenijo v belo Ljubljano.

Na tem mestu bi se DŠG rad še enkrat zahvalil Martini in Filipu iz naravnega parka Učka za krasno dopoldne, seveda pa gre posebna zahvala tudi udeležencem, brez vas ne bi bilo enako J
Zadnja ekskurzija pred izpiti pa ne pomeni  konec sezone DŠG dogodkov v tem šolskem letu, ravno nasprotno, bodite še posebno pozorni na maile in letake v vezi s poletnim Geotaborom ter ekskurzijo v Avstrijo!

Lep pozdrav do naslednjič,
za DŠG Ana Trobec

FOTOGALERIJA:


Ekskurzija za bruce

Tako kot vsako leto, smo tudi letos študentje višjih letnikov organizirali jesensko ekskurzijo, ki je namenjena predvsem brucom. Namen te ekskurzije je predvsem spoznavanje – vsi vemo, da mora vsak bruc poznati vse starejše, če hoče dobiti vse podpise v indeks. Ker pa smo Društvo študentov geologije, smo to ekskurzijo izvedli v geološkem duhu.

61607_208709199265019_58761585_n

foto: Erazem Dolžan

Vodstvo ekskurzije je prevzel novopečeni profesor dr. Luka Gale in skupaj smo se v nekoliko oblačnem, a kar toplem jesenskem dnevu, odpravili na teren. Dobili smo se pred našim oddelkom na Prulah, se posedli po avtomobilih – če me spomin ne vara jih je bilo kar 5, in se odpeljali proti naši prvi točki ta dan.

Prvo točko je predstavljal postanek na eni iz med barjanskih njiv pri Škofljici, pod katero so v prejšnjem stoletju odkrili ostanke naselja koliščarjev. Vsi, vsaj okvirno, vemo kdo so to bili, zato ne bom izgubljal besed okoli arheološkega najdišča. Ker njivo danes obdelujejo, lahko na površini še danes najdemo artefakte, ki bi lahko bili ostanki kolišč in njihovih prebivalcev. Po Lukovih nekaj besedah o nastanku Ljubljanske kotline in nastanku barja smo se, kot pravi geologi, zapodili v mokro travo v iskanju geološko arheoloških artefaktov. Po 10 minutah izogibanja blatu smo našli nekaj zanimivih primerkov pooglenelih koščic – zaradi mene gre lahko tudi za ostanke roštilja iz lanskega leta in pa ostanke različnih orodij. Da gre za ostanke orodja, smo lahko kar prepričani, saj so koščke predstavljali odbitki iz roženca. Da gre za delo človeških rok lahko sklepamo iz tega, da so koščki ostrorobi – če bi jih na tistem delu barja odložila reka bi izgubili ostre robove. Ker nihče ni bil preveč navdušen nad našo kulturno dediščino, smo se odpravili naprej, proti naslednji točki.

21690_208708612598411_956396704_n

foto: Erazem Dolžan

 

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Naš terenski dan smo nadaljevali v kamnolomu Pleše. Tam nam je najprej prijazni domačin predstavil kratko zgodovino rudarjenja na tem območju. Pokazal nam je nekaj zaprtih vhodov v rudnike in drobilnico ter sejalnico rude. Na kratko nam je tudi opisal postopke predelovanja rude. Nekateri bruci in tudi kar nekaj starejših študentov je že brusilo kladiva, saj so komaj čakali, da bodo lahko našli prve primerke za v svojo novo geološko zbirko. Prvo orudenje smo zagledali v izdanku ob cesti in začel se je naval razbijanja in divjih vzklikov sreče ob »enih svetlečih kamnih«. Našli smo prvo baritno žilo rudišča Pleše. Rudišče so izkoriščali v prejšnjem stoletju, vendar so ga do konca stoletja povsem opostili, ker ruda ni bila dovolj bogata. Gre za klasičen primer svinčeno cinkovega rudišča z žilami in polami barita, ki jih lahko najdemo na več lokacijah v permokarbonskih kamnin v predelih Posavskega hribovja. Po razbijanju, zdaj že, baritne žile ob cesti, smo se odpravili še na jalovišče. Tam smo našli tudi nekaj kristalov barita in tudi nekaj masivnega galenita.

485102_208709219265017_1087030927_n

foto: Erazem Dolžan

Po razbijanju rudonosnih permokarbonskih kremenovih peščenjakov smo si ogledali tudi kamnolom Pleše. Kamnolom v večini sestavlja glavni dolomit, v katerem se nahaja guba velikih dimenzij in, če me spomin ne vara, spodnje triasne kamnine. Kamnini loči lepo viden prelom. Bruci so bili lepo presenečeni nad dejstvom, da glavni dolomit ni le »siv kamn«, ampak je v njem vidno ogromno zanimivih tekstur. Tako so opazovali menjavanje temnejših in svetlejših lamin in spoznavali življenje ciano bakterij, opazovali so izsuševanje površine v obliki izsušitvenih por in tipi tekstur,…

602369_208708932598379_1013183708_n

foto: Erazem Dolžan

Kot se spodobi, je v kamnolomi bil tudi čas za malico in počitek. Takoj za dopoldanskim počitkom, smo se odpravili proti Jezeru. Tam smo ob toplem soncu poslušali nekaj besed o možnem nastanku jezera in o geologiji v okolici Krima. Po nekaj minutnem namakanju nog smo se odpravili še do zadnje točke dneva – opuščenega kamnoloma »podpeškega apnenca«. Tam smo si ogledali kako izgleda neobdelan »podpečan« in poslušali nekaj o spremembi razmer, ki so se zgodile od zgornjega triasa do jure. Bruci so že nekoliko zavijali z očmi, saj so opazili v apnencih kar nekaj »enih belih črt«. Hitro smo ugotovili, da gre za enega iz med več horizontov litiotidnih školjk, ki so v juri domovale na teh lokacijah. Po nabiranju školjk in polžev je sledil krajši počitek ob kavi, nato pa smo se odpravili proti Ljubljani na prisluženo pozno kosilo.

481864_208708772598395_1520191839_n

foto: Erazem Dolžan

255089_208708855931720_1887419608_n

foto: Erazem Dolžan

Ekskurzija za bruce je pomemben dogodek za spoznavanje tako brucev med seboj, kot tudi spoznavanje brucev s študenti višjih letnikov. Podobna ekskurzija se bo ponovila tudi drugo leto, lokacija pa naj za enkrat ostane še skrivnost!

Blaž Vičič

Jamsko kartiranje v Idrijski jami – RŽS Idrija

Kot že omenjeno, smo z upokojenim profesorjem dr. Jožetom Čarjem, že na prejšnji ekskurziji odprli debato o jamskem kartiranju. Včasih so študentje oddelka za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti, prihajali v Idrijo za več dni na terenske vaje kjer so kartirali v rovih Rudnika živega srebra Idrija. Čeprav včasih del študijskega programa, v zadnjih letih študentje nimamo več te možnosti, kar je škoda. Ker je stvar malce drugačna od običajnega geološkega katiranja, predvsem pa zelo uporabna tudi v drugih vejah geologije ne samo v rudnikih, smo krajši tečaj organizirali sami.

Dr. Jože Čar nam je zopet velikodušno ponudil pomoč in nam spet ponudil dvonevni tečaj v Idriji. Prav tako so nam zelo na roko šli v rudniku, kjer je geolog Bojan Režun obljubil spremstvo in pridobil dovoljenje za vstop v jamo.

Vsi pogoji so bili izpolnjeni in zopet je bila ekipa 15 študentov zbrana v trenutku. Zima je za geologe mrtvi čas terenskega dela, kar pa seveda ne velja za rudniške rove (tam namereč ne sneži), tako smo se januarja dobili v Idriji.

Prvi del dvodnevne ekskurzije je bil teoretičen, dr. Čar nam je odpredaval teoretične vsebine, ki se tičejo jamskega kartiranja. V prostorih RŽSI smo tako preživeli dopoldne in proti koncu pregledali še geološko zbirko in se tako sprehodili skozi kamnine idrijskega ozemlja. Po kosilu je sledil se krajši geološki teren v okolici Idrije.

Teorija jamskega kartiranjafoto: Erazem Dolžan

Teorija jamskega kartiranja.
foto: Erazem Dolžan

Dr. Čar kaže čistopise jamskih kart geologov "Idrijske geološke šole"foto: Dejan Sedej

Dr. Čar kaže čistopise jamskih kart geologov “Idrijske geološke šole”.
foto: Dejan Sedej

Rake - Idrijska "Via amore", skrivajo pester nabor kamnin.foto: Dejan Sedej

Rake – Idrijska Via amore, skrivajo pester nabor kamnin.
foto: Dejan Sedej

IMG_0033

“Zakriti kras” ali “obnarivni kras” pri Podroteji.
foto: Dejan Sedej

Skupinska fotografija na jezu pri Kobili.foto: Dejan Sedej

Skupinska fotografija na jezu pri Kobili.
foto: Dejan Sedej

Dan smo zaključili z večerjo v Piceriji Rondel, ki se nahaja v enem izmed stolpov grada Gewerkenegg. Po kar nekaj urnemu druženju, ki se je dogajalo tudi drugod po Idriji, smo se odpravili spat, kajti naslednji dan nas je čakal “šeht” v jami.

Ne prezgodaj, ob osmih zjutraj smo se opremili in spustili v po jašku Frančiške do tretjega obzorja 122m pod površjem. Na obzorju smo se razdelili v skupine in kar kmalu pričeli z delom, vsaka skupina je dvakrat kartirala 20 metrov, prvič v merilu 1:100 in drugič v merilu 1:500. Po končanem kartiranju sta nas Jože in Bojan peljala še na sprehod po 3. obzorju, kjer smo tudi pomalicali.

Zbor pred jaškom Frančiške

Zbor pred jaškom Frančiške.
foto: Dejan Sedej

Obvezen vpis v knjigo obiskovalcevfoto: Dejan Sedej

Obvezen vpis v knjigo obiskovalcev.
foto: Dejan Sedej

Kartiranje v rovufoto: Dejan Sedej

Kartiranje v rovu.
foto: Dejan Sedej

dr. Jože Čar in Bojan Režun s študenti v jami

Dr. Jože Čar in Bojan Režun s študenti v jami.
foto: Dejan Sedej

foto: Dejan Sedej

foto: Dejan Sedej

brez komentarjafoto: Dejan Sedej

“brez komentarja”
foto: Dejan Sedej

Epsomit, Berkmandlc se bo mogu obrit.foto: Dejan Sedej

Epsomit, Berkmandlc se bo mogu obrit.
foto: Dejan Sedej

Jože med malicofoto: Dejan Sedej

Dr. Čar med malico.
foto: Dejan Sedej

foto: Dejan Sedej

foto: Dejan Sedej

Malica v opuščenem rovufoto: Dejan Sedej

Malica v opuščenem rovu.
foto: Dejan Sedej

V imenu Društva študentov geologije, se bi rad posebaj zahvalil dr. Jožetu Čarju in geologu Bojanu Režunu, da sta omogočila, ta naš kratek tečaj jamskega kartiranja in nam omogočila pridobiti nova znanja in iskušnje. Poleg vsega pa sta bila spet odlična dneva, v Idriji.

Srečno!

Dejan Sedej

Izobraževalna delavnica – OBJAVA V ZNANOSTI

Delavnica je bila namenjena študentom geologije in je potekala v dveh sklopih. V prvem (dopoldanskem) delu smo se seznanili s pisanjem znanstvenih člankov. Poudarek je bil  na pisanju članka, pripravi članka za oddajo v ustrezno revijo, vsebini spremljajočega pisma uredniku, poteku recenzije, ustreznem odzivu na recenzijo. V popoldanskem sklopu je bil poudarek na pripravi kongresnega povzetka, ustne predstavitve in posterja. Sklop smo zaključili z več praktičnih vaj.

Delavnica je potekala na Privozu 11 v predavalnici P-2.foto:

Delavnica je potekala na Privozu 11 v predavalnici P-2.
foto: Erazem Dolžan

Predavanje je bilo  pripravljeno na podlagi literature in predvsem osebnih izkušenj predavatelja. Slušatelji smo prejeli nekaj osnovne literature in elektronsko gradivo. Pridobljeno znanje bo študentom pomagalo pri pripravi diplomskih nalog, raziskovalnih projektov, pisanju prvih člankov. Hkrati upamo, da je udeležence spodbudila študente k aktivni udeležbi na slovenskih in tujih znanstvenih srečanjih.

Dr. Luka Gale pred študenti.foto:

Dr. Luka Gale pred študenti.
foto: Erazem Dolžan

foto:

foto: Erazem Dolžan

Vodja delavnice: dr. Luka Gale.

Idrija slovenske geološke “Atene” (1. del)

Na poti z zadnje ekskurzije v sklopu Apneniških Alp, ki smo jih organizirali v društvu je padla ideja, da gremo v Slovenske geološke ali bolje rečeno naravoslovne “Atene”. Ideja je bila že v začetku povezana z avtorjem tega poimenovanja, upokojenim profesorjem dr. Jožetom Čarjem, velikim poznavalcem geologije in zgodovine naravoslovja na Idrijskem. Kot organizator lahko povem, da Jožeta ni bilo potrebno dvakrat vprašati in na prvo žogo nam je ponudil dvodnevno ekskurzijo v Idriji in okolici. Takoj smo zgrabili priložnost in si med ponujenim izbrali dvodnevno sedimentološko-stratigrafsko ekskurzijo, že takoj pa smo vedeli da tektonski del ne bo zapostavljen, saj gremo vendar v Idrijo.

Konec oktobra smo se dobili na standardnem mestu za geološko ekskurzijo v Idriji, pred vhodom v grad Gewerkenegg. Letošnje poletje se je vleklo in prave barve jeseni so šele začele prihajati v pokrajino, Idrijski grad je najboljše izhodišče za najhitrejši skok iz mesta v gozdove idrijskih hribov. Jesneski dnevi so za geologe ob lepem vremenu najlepši, lepa narava, lepe barve, razgaljene kamnine brez nepotrebnega zelenja (z vsem spoštovanjem do botanikov in biologov). Če so vsi našteti pogoji izpolnjeni, se ob pravi ekipi obeta odlična ekskurzija, o ekipi na tej ekskurziji pa ni potrebno izgubljati besed.

In smo šli… 14 študentov geologije različnih letnikov in statusov, naš vodja, vsem pa skupno: geologija, narava in druženje.

Kljub meglenem jutru, že vsi v poglobljeni v geologijo.

Kljub meglenem jutru, že vsi v poglobljeni v geologijo.
foto: Mateja Štefančič

Cona Idrijskega preloma v Jurčkovi grapi, kjer so ob prelomu vklinjeni tektonski klini različnih kamnin idrijskega ozemlja.

Cona Idrijskega preloma v Jurčkovi grapi, kjer so ob prelomu vklinjeni tektonski klini različnih kamnin idrijskega ozemlja.
foto: Mateja Štefančič

DSCF9156

Blaž ob golici enega izmed tektonskih klinov – tektonska glina.
foto: Mateja Štefančič

DSCF9162

Na poti proti Idrijskem Razpotju.
foto: Mateja Štefančič

DSCF9164

Eva in Kanomeljska dolina – cona Idrijskega preloma.
foto: Mateja Štefančič

Pot proti Rejcovem Griču.
foto: Mateja Štefančič

Nabrali smo sestavine za v golaž.
foto: Mateja Štefančič

Guba ali guba?

Guba ali guba?
foto: Mateja Štefančič

Malica na Rejcovem Griču

Malica na Rejcovem Griču
foto: Mateja Štefančič

Po celem dopoldnevu dolomitov, po malici spet dolomit, vendar spet drugačen.

Po celem dopoldnevu dolomitov, po malici spet dolomit, vendar spet drugačen.
foto: Mateja Štefančič

V Bevkovem tektonskem oknu na spodnjekrednih apnencih.

V Bevkovem tektonskem oknu na spodnjekrednih apnencih.
foto: Mateja Štefančič

Na cilju ekskurzije, naše prenočišče - Pšenk.

Na cilju ekskurzije, naše prenočišče – Pšenk.
foto: Mateja Štefančič

Golaž

Golaž
foto: Polona Kuhar

DSC02531

Druženje ob tabornem ognju dolgo v noč…
foto: Polona Kuhar

tura 1.dan

Ker je Erazem cel dan nosil GPS, vam lahko prikažem našo turo tudi v Google Earth-u.

Kljub vsemu lepemu, smo bili kar pridni, prehodili smo 19 kilometrov in naredili preko 1150 višinskih metrov vzpona. Na terenu smo bili 8 ur in pol, če zraven prištejemo še družabni večer, voznjo in kuhanje golaža, se skoraj ne izzide.

Idrija slovenske geološke “Atene” (2. del)

Dan smo značeli v sončno jutro in se z avtomobili odpeljali skozi Strug proti Idrijski Beli. V našem planu je bila ekskurzija v Krajinskem parku Zgornja Idrijca z izhodiščem v Knipajzu. Zopet nas je čakala celodnevna ekskurzija, lepo vreme in čudovita narava Zgornje Idrijce.

Dan je bil v geološkem smislu stratigrafsko-sedimentološko orijentiran, in spoznali smo lahko kako kompleksna je zadnja geološka karta idrijsko – cerklajnskega ozemlja, ter kako dobro je potrebno poznati teren za izdelavo take karte. Dr. Čar nas je na ekskurziji popeljal ne le skozi ozemlje na terenu, ampak tudi skozi metode in postopke nastajanja geološke karte, katere soavtor je tudi sam.

Da pa ves čas nismo tiščali glav le v kamninah, smo spoznali glavne točke Geoparka Idrija v delu Zgornje Idrijce. Imeli smo veliko srečo ker naš vodič ni le velik poznavalec geologije, ampak kot zavedni Idrijčan, tudi velik poznavelec zgodovine, kulturne in naravne dediščine. Na celotni poti lahko slišali veliko zanimivh stvari, katerih ni v turističnih vodičh, ampak je za njih potrebno odpreti kakšno bolj debelo knjigo.

Po jutranji kavi in sestavljanju ekipe smo se po petnajst minutni vožnji dobili v Knipajzu…

Peš od Knipajza proti Tratniku.

Peš od Knipajza proti Tratniku.
foto: Mateja Štefančič

Tratnikovi usadi - najlepša golica spodnjega karnijskega horizonta v Sloveniji.foto: Mateja Štefančič

Tratnikovi usadi – najlepša golica spodnjega karnijskega horizonta v Sloveniji.
foto: Mateja Štefančič

Na poti tudi adrenalinski prehod čez podrto cesto. Ali pa inžinirsko-geološki problem.foto: Mateja Štefančič

Na poti tudi adrenalinski prehod čez podrto cesto, ali pa inžinirsko-geološki problem.
foto: Mateja Štefančič

DSCF9212

Ladinijske plasti pod Rižnikarjem
foto: Mateja Štefančič

Hitro lateralno spremijanje ladinijskih plasti.foto: Mateja Štefančičc

Hitro lateralno spremijanje ladinijskih plasti.
foto: Mateja Štefančič

Blaž v triasnem prelomu.foto: Mateja Štefančič

Blaž v triasnem prelomu.
foto: Mateja Štefančič

DSCF9234DSCF9226DSCF9227DSCF9285

Nekaj skrivnosti zaradi katerih se boste mogli udeležiti ekskurzije. foto: Mateja Štefančič

Pri Idrijskih klavžah smo imeli malico.foto: Mateja Štefančič

Pri Idrijskih klavžah smo imeli malico.
foto: Mateja Štefančič

DSC02550

Temnosivi plastnati, gomoljasti karnijski apnenci v Črnem potoku – Suha Idrijca.
foto: Polona Kuhar

Prehod karnijskih klastitov v norijsko-retijski dolomit v Bedrovi grapi.foto: Mateja Štefančič

Prehod karnijskih klastitov v norijsko-retijski dolomit v Bedrovi grapi.
foto: Mateja Štefančič

Megalogontidni apnenec med zgornjim in spodnjih karnijskim klastičnim horizontom - Krekovše - Knipajzfoto: Mateja Štefančič

Megalogontidni apnenec med zgornjim in spodnjih karnijskim klastičnim horizontom – Krekovše – Knipajz
foto: Mateja Štefančič

Transport lesa nekoč...foto: Mateja Štefančič

Transport lesa nekoč…
foto: Mateja Štefančič

...in danesfoto: Mateja Štefančič

…in danes
foto: Mateja Štefančič

Erazem je bil tudi drugi dan priden in to je pot naše ekskurzije.

Erazem je bil tudi drugi dan priden in to je pot naše ekskurzije.

Prehodili smo skoraj 15 kilometrov, naredili 950 višinskih metrov vzpona in spet hodlili skoraj osem ur.

Preziveli smo odlična dva dneva, v super družbi in se res veliko naučili. Velika zahvala gre seveda dr. Jožetu Čarju za odlično, pestro in zanimivo vodenje, svoje pa je zraven dodalo še lepo jesensko vreme. Idrija je za geologe raj in ker nam je bilo tokrat vsem zelo všeč, se že dogovarjamo za kratek tečaj jamskega kartiranja v Idrijski jami – Rudniku živega srebra Idrija. Lep pozdrav do prihodnjič, SREČNO!

Dejan Sedej

GEOTABOR 2012

Geotabor je enotedensko druženje študentov geologije in sorodnih strok, ki se vsak dan udeležijo strokovne ekskurzije vodene s strani strokovnjaka, ki je območje raziskoval. Namen projekta je torej sproščeno spoznavanje geoloških značilnosti Slovenije, katere v okviru študijskega programa načeloma niso praktično prikazane.

logo_dsg_rgb_mali

Pri organizaciji letošnjega že 16. Geotabora, ki je potekal od 9.-15.7.2012 v Strunjanu, smo spoznavali stratigrafske in hidrogeološke razmere, kras in geologijo karbonatov na območju Istre, Kraškega roba, Slavnika, Matarskega podolja in Krasa in paleontološka najdišča.Prvi dan smo začeli s krajšim predavanjem o značilnostih krajinskega parka Strunjan in nadaljevali s krajšim ogledom območja. Drugi dan smo si ogledali jamski sistem Ocizel- Beka, Rižanskega vodovod, Škocjanskim otok, ekskurzijo pa smo zaključili s predavanjem o karakteristikah podzemne vode slovenske Istre in o termalni vodi Izola, Portorož in Lucija. Tretji dan je bil namenjen krasu in geologiji karbonatov na območju Istre, Kraškega roba, Slavnika, Matarskega podolja in Krasa. Četrti dan smo si ogledali gradnjo predora Markovec, peti dan pa smo spoznavali tektonska značilnosti slovenske Istre. Zadnji, šesti dan pa smo si ogledali ohranjene odtise dinozavrov na več lokacijah.

Pred predorom Markovec.Foto: Lara Kunst.

Pred predorom Markovec.
foto: Lara Kunst

Ušesa Istre. foto: Polona Kuhar

Ušesa Istre.
foto: Polona Kuhar

Lovrečica. foto: Matija Križnar

Lovrečica.
foto: Matija Križnar

Kamp Solaris, stopinje dinozavrov. foto: Matija Križnar

Kamp Solaris, stopinje dinozavrov.
foto: Matija Križnar

Kamnolom Kirmenjak, odtisi stopin jurskih dinozavrov. foto: Matija Križnar

Kamnolom Kirmenjak, odtisi stopin jurskih dinozavrov.
foto: Matija Križnar

Kamnolom Kirmenjak, odtisi stopin jurskih dinozavrov. foto: Matija Križnar

Kamnolom Kirmenjak, odtisi stopin jurskih dinozavrov.
foto: Matija Križnar

Kamnolom Kirmenjak izkoriščanje jurskih apnencev. foto: Matija Križnar

Kamnolom Kirmenjak izkoriščanje jurskih apnencev.
foto: Matija Križnar

Kamnolom Fantazija, sedimentne strukture. foto: Matija Križnar

Kamnolom Fantazija, sedimentne strukture.
foto: Matija Križnar

Eva Mencin