13.-19. julij 2015 – V Breginju, širši okolici in Dolomitih (Italija) se je odvil tradicionalni enotedenski geotabor, že 19. zapovrstjo. Tokrat se je tabora udeležilo 17 študentov iz vseh letnikov geologije, od katerih je bil slabše zastopan prvi letnik. Ekskurzije in vsakodnevne dejavnosti so bile obarvane tako geološko kot tudi bolj za sprostitev, skratka ravnotežje med strokovnimi ekskurzijami in ostalimi dejavnostmi je bilo po mojem mnenju ravno pravo. Bistvo takih srečanj je še vedno druženje z ostalimi študenti geologije, seveda pa ne gre brez nekaj geološke vsebine in žlahtne kapljice ob večerih.
Prvi dan (13. julij) je potekal v Planici, ob poti v Tamar, ki se začne ob vznožju t.i. planiške velikanke, kjer je bila prvič presežena magična meja 200 m v smučarskih poletih. Tokrat nas je 17 študentov geologije na tem mestu otvorilo že 19. Geotabor. Seveda brez zamud ni šlo zaradi usklajevanja prevozov in podobnih dejavnosti, zato smo na teren krenili v bolj dopoldanskih kot jutranjih urah. Teren je vodil Andrej Novak, še aktivni študent geologije na magistrskem študiju. Pobliže smo si pogledali recentne (geološko gledano) pobočne nanose in aluvialne vršaje, ki se razprostirajo ob vznožjih in so nastali kot posledica peščeno prodnatih drobirskih tokov ob nenadnih dogodkih (npr. potresih, močnejših deževjih) ter eroziji. Le ta je pogojevala prenos transporta tudi s padanjem in kotaljenjem. Ob omenjenih procesih nanešen sediment je nevezan, slabo sortiran in dokaj kaotično odložen, vendar se ob natančnejšem pregledu opazi tudi teksture, ki kažejo na bolj urejeno odlaganje v manjših koritih, nastalih zaradi vodnega toka po pobočju. Ta korita je nato zasul ponoven drobirski tok, kar je privedlo do nastanka paleoprsti, ki smo jo na terenu tudi opazili. Dober posredni dokaz za še vedno aktivno premikanje pobočnega sedimenta so ukrivljena debla dreves. Dolina pod Poncami je zaradi ledeniškega značaja zaznamovana tudi z močno poraščenimi morenami, ki pa smo jih prečkali ob odhodu nazaj proti avtomobilom. S tem je bil terenski del dneva zaključen, zato smo krenili proti dokaj skrajni zahodni točki Slovenije, Breginju. Tam nas je v bivši, nekoliko prenovljeni vojaški postojanki (karavli) pri Mostu na Nadiži, nedaleč od italijanske meje, nadvse gostoljubno in s pomočjo svoje družine sprejel Žare, vsestranski gorski vodnik, tekač, naš kuhar za cel teden in še marsikaj.
Drugi dan je bila potrebna nekoliko boljša fizična in, za tiste s strahom pred višino, tudi psihična pripravljenost, saj smo zgodaj zjutraj, s parkirišča na nadmorski višini približno 1000 m, krenili proti Krnu (2244 m.n.v.). Tako je bilo pred nami nekaj več kot 1200 višinskih metrov, ki smo jih prečkali mimo planine Kašine, Maselnika, jezera v Lužnici, Praga in nato še po ravninskem in eni strani prepadnem grebenu Batognice, pred zadnjim vzponom proti Krnskem vrhu. Strokovnega spremstva za ta dan nismo imeli, vendar smo že na samem začetku ob poraščeni poti lahko opazovali izdanke, za Julijce značilnega, glavnega dolomita s paleokrasom in fragmenti megalodontidnih školjk, ki so navzgor po zaporedju postajale vedno številčnejše in bolje ohranjene. V daljavi smo lahko opazili tudi na prvi pogled verjetno nekoliko bolj lapornat rdeč apnenec, vendar si ga zaradi oddaljenosti in deloma otežene dostopnosti nismo ogledali ter našo pot nadaljevali po glavnem dolomitu, kjer smo dokaj kmalu naleteli na značilne primere neptunskih dajkov – razpok, nastalih v ekstenzijskih razmerah, ki jih je kasneje zapolnil morski sediment. Seveda nismo mogli niti mimo stromatolitov z značilno fenestralno poroznostjo. Zgornji del poti smo preživeli v družbi ovac ter številnih vojnih ostankov iz prve svetovne vojne. Po dokaj dolgotrajni in razmeroma naporni hoji nas je na vrhu Krna vse pričakal veličasten razgled na Krnsko jezero in ostale obdajajoče vrhove. Vrnili smo se po nekoliko daljši, čeprav manj zahtevni poti, ki se ključasto spusti nazaj proti parkirišču. Po napornem dnevu je večer minil ob ognjišču, super družbi ter takšnih in drugačnih zvarkih.
Tretji dan je bil zaznamovan z dolgo in naporno avtobusno vožnjo v Dolomite, natančneje na Prelaz (ital. Passo di Giau), ki je najstrmejši del kolesarskega maratona čez Dolomite in se nahaja nad znanim smučarskim letoviščem Cortina d’Ampezzo. Z dirkaško razpoloženim voznikom manjšega avtobusa smo bili dokaj hitro pod vrhom, vendar s pregretim vozilom in uhajajočo hladilno tekočino. Ustavili smo se na približno 2100 m.n.v., kjer sta nas pričakala profesor Piero di Gianolla in podoktorski študent Marcello Caggiati (Univerza v Ferrari), s katerima smo naredili kratek geološki uvod in šli naprej na teren. Na terenu smo ob nekoliko polomljeni, pa vendarle, za italijanske razmere, nadpovprečni angleški izgovorjavi, izvedeli veliko o geološki zgodovini, stratigrafiji območja. Ogled smo začeli v ladinijskih dolomitih, ki so ob napredujoči subsidenci nastajali na topografsko dvignjenih delih (platformah), v okolju podobnem današnjim tropskim oceanom. Take razmere so favorizirale nastanek kolonij različnih grebenotvornih organizmov, kot so kalcitne alge in spongije, ki so morale s povečano karbonatno produkcijo slediti dvigovanju morske gladine (“sileverajz”). Korale so v teh grebenih skoraj odsotne, saj so množično izumrle na meji perm-trias. Del, ki smo si ga ogledali, je bil ravno na prehodu platforme v globlji bazen, zato smo opazovali tudi klinoforme, ki nakazujejo na napredovanje platforme proti bazenu. Nekoliko naprej po zaporedju smo naleteli še na amonite, krinoide in obilico rodoidov, dokler niso naše poti prekinili vulkanoklastiti iz zgornjeladinijskega vulkanskega dogodka, ki je prekinil karbonatno sedimentacijo. Takoj za njimi smo se začeli vzpenjati po pobočju temnejših laporovcev in na 2360 metrih nadmorske višine ugledali dolomitni vrh Forcella Giau, zgornjeladinjske do karnijske starosti. To zaporedje nakazuje na ponovno vzpostavitev platformske karbonatne sedimentacije in s prisotnsotjo koral na drugačne tipe grebenov. No, pa dovolj o geologiji, M? Nazadnje smo na prekrasni razgledni točki s “Samovo” (samosprožilec) pomočjo naredili nekaj slik in se odpravili nazaj proti zbirališču, kjer nas je že čakal voznik s popravljenim avtobusom in pločevinkami piva, ki smo jih pred odhodom spravili na hladno. Od vodij terena smo se še poslovili z dostojno zahvalo in krenili novi večerji ter nočnim dogodivščinam naproti.
Čeprav je četrti dan minil brez geoloških ekskurzij, smo ga preživeli aktivno z igranjem košarke in odbojke ter osvežitvijo in glineno “terapijo” v bližnji Nadiži. Popoldne smo se odpravili na turistično kmetijo v Robidišče, kjer so nam postregli z domačim narezkom, jogurtom in kapljico slivovega žganja. Seveda lagodje ni trajalo dolgo, saj je bilo treba vse dobrine še odslužiti z delom na kmetiji. Tako smo preostanek dneva na tradicionalni način postavljali slamnato kopo, ograje za živino in pomagali v hlevu. Poleg tega danes niti kmetija ne more delovati brez interneta, zato smo lastniku pomagali urediti še to malenkost. Seveda naš trud ni ostal neopažen, saj smo si ob koncu obiska na kmetiji lahko privoščili še nekaj dodatnih kapljic žganja, s pomočjo katerih smo se spočiti in boljše volje odpravili nazaj v tabor.
Zagotovo najbolj vroč, a hkrati osvežilen teren smo izvedli peti dan s profesorjem Markom Vrabcem. Našo geološko pot po koritu reke Nadiže smo začeli pri mejnem prehodu Most na Nadiži, oddaljenem kakšnih 5 km od Breginja. Dokaj kmalu smo spoznali, da brez hoje in plavanja v reki ne bo šlo, saj je struga hitro postala ožja, voda pa globlja. Na dokaj dolgi poti smo zmočili nekaj sendvičev in v najglobljem tolmunu izgubili videokamero. Tudi skakanja v vodo ni manjkalo, seveda pa ne smemo pozabiti na geologijo. Nekoliko bolj uravnan in širši začetni del je bil zaznamovan z recentnimi prodnatimi in glinenimi nanosi. V nadaljevanju se je strmec povečal, reka pa je svojo strugo zarezala globoko v starejše (zgornjekredno) flišno zaporedje. Tako smo lahko vso pot opazovali spektakularne profile, ki so po najbolj očitni prvi interpretaciji struktur odražali dve fazi narivanja: starejše Dinarsko (SV-JZ) in mlajše Južnoalpsko (S-J). Močno nagubane plasti in prelomi so nakazovali na kompresijsko fazo, zaslediti pa je bilo tudi reverzno reaktivirane normalne prelome in učbeniške primere budinaža, ki je tipičen indikator ekstenzijskih razmer. Slednje so bile najverjetneje pogojene s predgorno izboklino subducirajoče plošče v konvergentnem režimu. Celodnevni teren smo zaključili pri Napoleonovem mostu.
Takoj naslednji dan, v soboto dopoldne, se nas je nekaj ponovno odpravilo na kraj izgubljene kamere, kjer smo jo s pomočjo dveh prijaznih domačinov našli v popolnoma delujočem stanju. Pozno popoldne smo odšli na nekoliko manj geološko osvežitev, in sicer soteskanje po potoku Sušec, ki ga je vodil naš kobariški kolega in izkušen kajakaš Urban Rejc. Po tem dogodku smo se nekateri poslovili, ostali pa so s taborom zaključili v nedeljo po dolgi in neprespani noči.
Menim, da je spodoben opis opažanj na terenu obvezen za vsakega geologa, vendar kot študent geofizike že malo izgubljam občutek za “pravo mero”, zato upam, da v prispevku nisem pretiraval z geološkimi opisi, saj se je na geotaboru dogajalo še marsikaj, kar nam je popestrilo teden in bo ostalo v spominu vsakega udeleženca. Meni bo letošnji geotabor nedvomno ostal v lepem spominu, tako z družabnega kot geološkega vidika, zato že nestrpno pričakujem naslednjega, ki zagotovo ne bo razočaral.
Društvo študentov geologije vas bo še dovolj zgodaj obvestilo o lokaciji in terminu, zato v naslednjem letu pozorno spremljajte obvestila in se udeležite že jubilejnega 20. Geotabora (2016), ki ga ne boste pozabili.
Gregor Rajh
Lastniki slik, brez podanih avtorjev, so člani DŠG: Simona Adrinek, Galena Jordanova in Anja Kocjančič.
DRUŠTVO ŠTUDENTOV GEOLOGIJE 