Spomladanska geovantura v Veli Dragi

Geoavantura med študenti geologije velja že za skoraj tradicionalno ekskurzijo pred decembrskimi prazniki, ki  je namenjena druženju ter spoznavanju javnosti manj znanih kotičkov Slovenije. Letos pa se je, tudi zaradi pozitivnih vtisov iz Geotabora,  DŠG odločil za spomladanski skok čez mejo proti morju na vzhodni del istrskega polotoka.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Vremenska napoved za 19. april je bila ugodna in polni pričakovanj smo se v zgodnjih jutranjih urah (vsaj za zaspane študente) odpravili proti jugu. Do Postojne so se vsi zaspanci že dodobra zbudili in pot je do državne meje potekala v razposajenem vzdušju kombiniranim z opazovanjem brkinske pokrajine in požvižgavanjem Bachove Badinerie. Po opravljenem nujnem zlu »carinskih dolžnostih« pa se nam je končno odprl pogled proti morju. Sledil je še kratek vzpon po istrskemu »Ipsilonu«, ki se je zaključil z vožnjo skozi tunel in že smo se nahajali v naravnem parku Učka.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Naravni park Učka se nahaja v neposredni bližini Opatije in obsega približno 160 km2, ki se razprostirajo na območju masiva Učke in delu Čičarije. Poleg vodenj park nudi tudi zelo raznoliko ponudbo outdoor dejavnosti, o katerih si zainteresirani lahko več preberejo na njihovi spletni strani (http://www.pp-ucka.hr/).  Kot zanimivost pa nameravajo v prihodnosti v ponudbo vključiti tudi program v povezavi z ostanki jamskega človeka, ki so v parku bili najdeni v eni izmed jam. Učka pa ni znana le po pestrosti flore in favne, ampak tudi po zanimivih geomorfoloških značilnostih, ki se v vsem svojem sijaju kažejo ravno v kanjonu Vele Drage v katerega smo bili namenjeni.

Vela Draga je zelo lahko dostopna, saj se parkirišče, na katerem sta nas sprejela PR predstavnica Martina ter nadzornik parka Filip, nahaja dobrih 300 m od izhoda iz Ipsilona. Po uvodnem spoznavanju sta nas Martina in Filip popeljala po stezi, ki vodi do razgledne točke na robu kanjona. Že na začetku smo bili opozorjeni  na hrvaške predpise, po katerih je za nabiranje špargljev  v državnih gozdovih potrebna dovolilnica, kasneje pa še obračun ulova in sicer 50 lip po šparglju. Opozorilo je bilo na mestu, saj smo se zaradi obilice špargljev ob poti, ki so zaradi pozne zime najbolj razkošno uspevali ravno v času našega obiska, vsi bolj ali manj uspešno upirali skušnjavi nabiralništva.

Nekaj ducatov špargljev kasneje smo prispeli do razgledne točke, kjer se je pred nami odprl impresiven kanjon. Po obveznem fotkanju in zamaknjenemu občudovanju istrske mistike smo se odpravili nižje. Pot nas je vodila mimo impresivnih sten, oken in stebrov numulitnega apnenca. Na dnu je sledil postanek pred jamo, v kateri plezalci baje pogosto prenočijo pred jutranjim plezanjem, s kateremu se izognejo vročini v kanjonu, temperatura lahko poleti namreč preseže tudi 40° C. To mesto je hkrati tudi edina lokacija v parku, kjer je dovoljeno kurjenje na prostem, na kar je kazalo tudi opečnato zgrajeno ognjišče.  Opoldanska vročina nas je opomnila, da je čas za povratek in kosilo, zato smo se vrnili na razgledno točko, naredili še zadnjo sliko, se poslovili od Martine in Filipa in odrinili dalje.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Lakota nas je gnala še višje, proti Veli Učki, kjer smo po manjši geoavanturistično tradicionalni nezgodi, ki se je letos manifestirala v obliki nepozornega človeškega navigacijskega sistema, še malce  bolj lačni prispeli do restavracije Dopolavoro, kjer so nam postregli z izvrstnim divjačinskim golažem z njoki ter mineštro, s katerima so si nedvomno zaslužili »DŠG seal of approval«.

foto: Erazem Dolžan

foto: Erazem Dolžan

Siti in polni vtisov smo se iz Vele Učke spustili proti ničelnim nadmorskim višinam v Opatijo, kjer je sledil sladoled in martinčkanje na rivieri. In ravno, ko smo se navadili na prijeten morski zrak ter se počasi vživljati v dopustniško vzdušje, je že bilo treba odriniti nazaj v zeleno Slovenijo v belo Ljubljano.

Na tem mestu bi se DŠG rad še enkrat zahvalil Martini in Filipu iz naravnega parka Učka za krasno dopoldne, seveda pa gre posebna zahvala tudi udeležencem, brez vas ne bi bilo enako J
Zadnja ekskurzija pred izpiti pa ne pomeni  konec sezone DŠG dogodkov v tem šolskem letu, ravno nasprotno, bodite še posebno pozorni na maile in letake v vezi s poletnim Geotaborom ter ekskurzijo v Avstrijo!

Lep pozdrav do naslednjič,
za DŠG Ana Trobec

FOTOGALERIJA:


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s